Skladateljica, 
ki sledi 
svoji poti

Nana Forte je od nekdaj vedela, da bo skladateljica. Glasba ali nič, je govorila, in v glasbeni šoli, kjer se je učila igranja violine in klavirja, bi najraje tudi spala. Odraščala je ob ljubeči mami, očeta ni bilo. No, vsaj ne ob njej, in »česar ne poznaš, ne pogrešaš,« je pozneje reklo to precej zadržano in bolj vase obrnjeno dekle; potem ko ji je mama povedala, da je njen oče Janez Drnovšek.

Ne le predsednikova hči

Zaradi njegove smrti in tudi zaradi Naninega študija v Nemčiji nista imela veliko skupnih doživetij. Bila pa so lepa in klicala ga je Janez. »Oče je velik in globok človek, ki me s svojim dojemanjem sveta in odnosom do njega izjemno pomirja,« je povedala v intervjuju za Jano, to je bil eden redkih, ko je očeta že močno zaznamovala bolezen, ona pa je sledila svoji poti.

Da je predsednikova hči, ji te poti ni bog ve kako olajšalo, nekaj njegovega pohištva po selitvi iz Murgel na Zaplano sta s cimro dobili za takratno stanovanje v Dresdnu, podaril ji je tudi tibetanske sklede, namenjene zdravljenju z zvokom, ki so ji bile med prvim obiskom pri njem tako zelo všeč. Dal ji je še marsikatero življenjsko popotnico, predvsem naj vedno posluša svoj notranji glas in ne popusti pred predsodki drugih. »Veliko njegovih besed hranim v spominu,« pravi dekle, ki je bila že tedaj seveda veliko več kot zgolj predsednikova hči.

Tudi odlična pevka

Po diplomi iz kompozicije v Ljubljani je šla na podiplomski študij v Nemčijo. Najprej v Dresden, pozneje v Berlin. V Nemčiji je preživela pet let in pol, predvsem Berlin, opisala ga je kot »mesto priložnosti«, jo je navdušil s svobodo in odprtostjo. Pa vendar v njem ni našla niti dovolj prijateljev niti dela, da bi jo premamilo in bi ostala. Slovenija, čeprav se je bilo kar težko vrniti v to majhno in bolj zaprto okolje, je vendarle prostor njenega ustvarjanja.

Prvo skladbo z naslovom Jadro je napisala že v prvem letniku srednje šole, jo poslala na natečaj za mladinske zbore in dobila tretjo nagrado. Njena velika uspešnica je pesem za dva mešana zbora Libera me, ki jo je napisala pred dobrim desetletjem in s prošnjo za njen libreto so Nano med drugim klicali celo iz Indonezije. Zborovska glasba ji je bila na začetku najbliže, tudi sama je pela v zboru Veter, včasih tudi solo, a vendar ne mara, kadar rečejo, da je skladateljica in še sopranistka za povrh. Ker to pač ni in preveč spoštovanja čuti do pevcev, da bi se takole po bližnjici silila v njihovo družbo.

Skladanje ni le za moške

Zborovske pesmi seveda niso edino Nanino področje, z vsakim novim dnem, z vsako novo izkušnjo se to širi, rasteta pa tudi njena samozavest in pogum. Pred tremi leti je na primer na povabilo Festivala Ljubljana napisala klavirsko skladbo Broken Car. Z njo je na festivalu MusMa – Music Masters on Air v španski Granadi zmagala, skladbo so igrali še na petih drugih velikih evropskih festivalih. In naštevali bi lahko še in še. Včasih je pač treba kaj napisati predvsem zaradi preživetja, je spoznala Nana Forte, a vendar znotraj svojih meril glede kakovosti. Njene skladbe nikakor niso preproste pesmice, čeprav napiše tudi marsikatero za otroke.

Noče se strinjati s stereotipom, da je skladanje, sploh tisto uspešno in odmevno, predvsem v domeni moških. Je bil pa eden od njih njen pomemben vzornik in učitelj. Lojze Lebič je močno vplival nanjo »kot umetnik in kot osebnost«. Podobno kot Urša Lah, nekoč zborovodja Vetra, pozneje tudi APZ Toneta Tomšiča. Nano je pogosto navdihnila poezija Vena Tauferja, še enega od tistih, ki iz nje izvabijo najlepše zvoke in najzgovornejšo tišino. »Pesem je kot posoda, ki sprejme moje zvoke,« pravi.

Ustvarjalni par

Potem je od nekod prišel Jure Ivanušič. In ostal. S hčerko Titino so zdaj prikupna družina, ki živi in uživa v hiši na Zaplani, v nekdanjem domu Naninega Janeza. Nekaj usklajevanja je potrebnega med dvema, ki živita za umetnost in od nje, dober par pa nista le zasebno, temveč tudi v ustvarjalnem smislu, sta ugotovila. »Odkar živim z Juretom, manj kompliciram,« pravi Nana, z materinstvom pa so se ji odprli še neki novi notranji svetovi.

Da se to pozna tudi pri ustvarjanju, je rekla, in se podpisala pod glasbo za drzno predstavo umetniškega kolektiva WAS IST MARIBOR? Igra o Antikristu: Oratorij po mariborski nadškofiji, ki so jo premierno uprizorili v petek. V svet glasbenega gledališča jo je vedno mikalo vstopiti, tudi filma se zagotovo ne bi branila, morda bo nekoč na odru gledala in poslušala svojo opero... Če bo le še naprej sledila nauku modrega očeta, ki jo je med drugim učil, naj ne išče težav tam, kjer jih ni, in naj pusti življenju prosto pot. Potem vse drugo pride samo od sebe.