»Simono sem ljubil v vseh njenih odtenkih«

Dom Simone Weiss in Gorana Šarca v vasi Škrjančevo pri Radomljah je po njeni smrti le še hiša. Brez duše in topline, brez prave energije in življenja, vsega, kar ji je vlivala ona. »Vidiš, takole prazno je zdaj pri nas,« začne Goran. »Da bi lahko to razumeli, naj povem, da sva bila skupaj 32 let, in to tako rekoč 24 ur na dan, tudi narava najinega posla je bila taka, da sva bila ves čas skupaj,« pove, še vedno privajajoč se na novo življenje. S sinovoma Simonom in Renejem so ostali sami, še družinski kuža, beli prinašalec, je ostal brez gospodarice. Šele v zadnjem času je žalostni kuža spet začel jesti.

Starejši Simon, ki je avtist in je tudi po Simonini zaslugi lani diplomiral, je mamino smrt sprejel na svoj način, 14-letni Rene, izredno senzibilen in intuitiven fant, Simonina mlajša podoba tako po zunanjosti kot duši, pa preživlja hude čase. Težko je seveda tudi Goranu. Za dom in družino je prej več kot popolno skrbela Simona, zdaj je za vse sam. Ostal je brez ljubezni svojega življenja in brez najboljše prijateljice. »In zato je ta izguba toliko večja,« pove z bolečino. Zadnje pol leta se je dodobra soočil s smrtjo. Po ženi mu je umrla še dobra prijateljica, za njo še oče. Po slovesu od Simone je tako potreboval kar nekaj časa, da si je počasi začel dopuščati, da mu je hudo, da si je dovolil, da sedaj žaluje, ter solzam in bolečini pustil prosto pot.

Le ob njem je bila lahko ona

Čeprav je najin pogovor izjemno čustven in Goranu solze večkrat zalijejo oči, zato za nekaj trenutkov premolkne, da pomiri naval čustev v sebi, pa njegova žalost ni težka, obremenjujoča ... Gre za veliko, iskreno žalost moškega, ki ima strto srce, ker je izgubil žensko, ki jo je res ljubil v vseh njenih barvah in podobah. Ljubil jo je takšno, kot jo je poznal malokdo. Zato mu je zaupala, mu bila zvesta in predana, kar so nekateri težko razumeli. A Simona je vedela, to razberem iz številnih pesmi iz različnih obdobij njenega življenja, ki mi jih da Goran prebrati, da mu lahko popolnoma zaupa in da je le ob njem lahko ona. »Kakšnih deset let je trajalo, da sem začutil, da mi res zaupa in da se mi je odprla. Hkrati pa se večkrat spomnim trenutka, ko mi je rekla, da ni velikega umetnika, ki ne bi imel travme. Sama je bila čustvena pevka, izražala se je skozi pesmi, očitno je tako našla kanal, da spravi bolečino iz sebe,« razmišlja Goran, ki ve, da ženino otroštvo niso bili le 'zeleni griči v bližini Maribora', kot ga je opisovala ona.

Zakaj je nehala nastopati?

»Govorila je tudi, da obstajajo tri Simone – najprej mala Simona in življenje v okviru primarne družine, nato Simona kot pevka na odru in Simona, ki je pozneje živela kot Micka Novakova, kot je sama rekla, odmaknjena od javnosti, za dom, otroka in zase,« pove Goran. »Po eni strani je imela eterično naravo in vilinskost, po drugi pa je bila v vztrajanju doseči svoje cilje zelo trmasta in samosvoja. Ko se je odločila, je šla do konca,« se spominja.

Po turneji leta 2000, ko je že četrtič napolnila halo Tivoli, ga je vprašala: »Kaj pa zdaj?« In jo je vprašal, kaj bi rada ona. »Rada bi šla končno študirat psihologijo, posnela bi še eno ploščo in želim si še enega otroka, nato pa bom nehala nastopati,« je bila jasna in odločna. In res, vpisala se je na psihologijo, leta 2002 se je rodil Rene, leto pozneje je še petič napolnila Tivoli in imela poleti 2004 zadnji nastop. Nato je, kot je v šali opisovala sebe kot tretjo Simono, zaživela kot Micka Novakova – odmaknjena od javnosti, takšna, kot se je čutila oziroma je bila. Goranu ni dala nikoli jasno vedeti, zakaj je nehala nastopati, govorijo pa o tem njene pesmi, ki jih je še naprej pisala. Želela je, da jo ljudje končno vidijo pristno, takšno, kot je, ne zgolj kot karizmatično pevko, kraljico ljudskih src. Ni želela, da bi v zaigranem zunanjem svetu izgubila sebe in ljubezen, ki ji je pomenila vse. Zato se je posvetila študiju in skrbi za družino. Leta 2011 je diplomi iz psihologije dodala še magistrski naziv, novembra letos pa je načrtovala tudi zagovor doktorske naloge. Prav tako ni izdala študije o avtizmu, ki jo je napisala.

Letošnja rojstnodnevna pesem

»Za darila je imela Simona najraje drobna presenečenja in druženje,« opiše ženo. »Iskanje teh presenečenj mi je vsakič znova predstavljalo velik izziv,« prizna mož, ki je velikokrat kar pošteno tuhtal, preden je našel primerno darilo. No, letos je bilo drugače. V kraljičini sobi, kot ji pravi, delu hiše, ki ima tudi svojo toaleto in kamor drugi niso hodili, je pred tedni prvič malce brskal in pregledoval, kaj je tam. V tej sobi je Simona ustvarjala, študirala, telovadila in imela čas le zase. Na pisalni mizi je tako na kupu nešteto drugih papirjev opazil popisano kuverto. »Vzel sem jo v roko, na hitro prebral nekaj vrstic in jo odložil,« pove, nevajen tega, kar se mu je dogajalo. Čez čas, ko se je vrnil, se mu je zdelo, kot da mu Simona govori: »Daj, vzemi že v roke to kuverto,« razlaga. Vzel je kuverto, bolj natančno prebral napisano in ugotovil, da gre za pesem, poleg pa je bil še prazen CD. In takrat se mu je utrnilo – čas je, da se posname pesem, in to z Goranom Karanom. On je bil namreč eden redkih pevcev, s katerim je Simona želela peti. Pred leti ga je videla in Goranu rekla: »S Karanom bi odpela duet.« Všeč ji je bila njegova energija, zato so poiskali pot do njega. Tudi Goran Karan je zelo senzibilen in intuitiven človek, nekaj časa je preživel tudi v Indiji, verjame v reinkarnacijo in duhovnost. Ko sta se s Simono spoznala, sta se v trenutku začutila in posnela pesem Tu no Ilores mi querida. Pozneje si je Simona želela posneti še eno pesem z njim, a do tega ni prišlo. Ta čas, tako je s kuverto v rokah začutil Šarac, je očitno prišel sedaj. »Da se konča začeto in posname njuna pesem,« pove. Poklical je Karana, mu opisal doživeto, kako se mu zdi, da je to Simonina želja. Karan je takoj razumel sporočilo in bil za to. Ko je prišel v Ljubljano v studio, se je Dalmatinec sicer bal težav s slovenščino, a so se med petjem razblinile. »Ko pojem, jo vidim, Simona je nad menoj in poje skozi mene,« je pojasnil Karan, ki je kmalu nehal brati besedilo, saj so mu besede kar same prihajale na usta. Kot tenor v ozadju pa se mu je pridružil še Goran Šarac.

Če se je Simona Weiss večji del življenja trudila, da bi njen mož kot pravi trdno razumski moški sprejel, da obstajajo določene energije, ki usmerjajo dogajanje v življenju, se ji želja uresničuje. Goran počasi, a vedno bolj ugotavlja, da naključij ni in da imajo njene pesmi veliko globji pomen, kot je videti na prvi pogled. »Svojo Simono po toliko letih spoznavam s povsem nove plati,« prizna.

Z ljubeznijo v glasu zaključi: »V moje življenje je vnesla nešteto drobnih radosti in odnos do malih, običajnih ljudi, ki se zdijo marsikomu nepomembni. Hvaležen sem, da sem jaz tisti, ki je bil lahko ob njej teh 32 let. To je bil zame največji blagoslov, s tem sem bil nagrajen.«