Trenutno je daleč najbolj zaželeni slovenski igralec v tujini. Za Sebastiana Cavazzo si številni režiserji iz nekdanje Jugoslavije želijo, da igra v celovečercih ali nadaljevankah. Za njim je izjemno poletje, ki ga je v glavnem preživel pred kamerami in na rdečih preprogah. Veliko premiero nadaljevanke Dragana Bijelogrlića z naslovom Sence nad Balkanom je doživel na sarajevskem filmskem festivalu, kmalu pa se bo serija začela predvajati po vseh sestrskih in bratskih državah. Tam se je predstavil tudi z glavno vlogo v izjemnem filmu Moški ne jočejo, v katerem igra psihiatra, ki se posveča vojnim veteranom in njihovim posttravmatskim sindromom. Srce parajoči prizori so tudi njega spravili v neprijetna stanja, saj se je moral spoprijeti z grozotami balkanske vojne. Vendar je vse skupaj blažila ljubezen in prav z njo se je po ulicah bosanske prestolnice prvič sprehodil povsem neobremenjeno. Z Ajdo Smrekar namreč nista skrivala globokih čustev in zanimivo je, da je za sarajevsko revijo Azra povedal veliko več, kot razkriva za domače medije. Med drugim tudi to, da se mu zdijo naslovi najlepšega in stilsko najbolj dovršenega Slovenca povsem trivialni in nepomembni. »Kaj človek obleče, kakšen je njegov videz in kaj vozi, je samo lupina. Bistveno bolj me zanima njegovo jedro, kakšna je vsebina njegovih misli, dejanj in kaj ga zares osrečuje,« preseneti z neposrednostjo.
Izberi bolj resen poklic
Filmski svet je danes hvaležen, da se Sebastian ni odločil za študij stomatologije ali angleščine in francoščine. Igralstvo mu je dalo vse, česar si je želel, in še vedno ga izpolnjuje. Skozi različne tehnike se je zbližal s psihodramo, eno izmed metod za zdravljenje duševnih motenj. Ta mu je zelo koristila pri pripravi na vlogo psihiatra, in ne skriva dejstva, da se je treba spoprijeti s težavami posameznikov in družbe na splošno. »S preteklostjo se moramo sprijazniti in pomiriti, če želimo napredovati. Brez tega si bomo še naprej lagali, iskali izgovore in živeli v sovraštvu,« izpostavi eno ključnih težav današnjega časa.
Se je pa Cavazza mlajši razgovoril še o težavi slavnega priimka, ki mu ga je v zibelko položil legendarni oče Boris. Ni skrival očitkov, da mu je v domovini to pogosto povzročalo težave, saj je nenehno izpostavljen primerjavam. »V marsikateri vlogi sem mu podoben, s to razliko, da je on bistveno pozneje osivel. Ko je izvedel za moje igralske ambicije, me je opozoril, naj se raje odločim za stomatologijo in izberem kakšen resnejši poklic (nasmešek). Širše gledano pa mi dejstvo, da sem sin tako izjemnega igralca, ne predstavlja težav, četudi ga vsi poznajo, mi je simpatično, kadar me vprašajo po njem. Bistveno je, da grem neko svojo pot,« odločno pove.
Odličen očka
Zdi se, da Sebastian zažari v povsem drugačnih odtenkih, ko spregovori zunaj naših meja. Veliko več pove in se spusti na področja zasebnega življenja, ki jih pri nas spretno skriva. Med drugim smo od bosanskih kolegov izvedeli, kako zelo ga je prizadela smrt pet minut mlajšega brata dvojčka. »Bila sva kot eno, ista placenta, ista družba, ista vzgoja, ista socializacija … Sploh ne vem, kako bi preživel Damijanovo izgubo, če ne bi imel svojih sinov. Onadva sta bila moja moč, da nadaljujem življenje. Nedavno sem doživel še eno tragedijo, ko so mi ubili prijatelja. Življenje je lahko zelo težko, a Bog nam daje toliko bremena, kolikor smo ga sposobni prenesti,« se poglobi v bolečo preteklost in ne zapostavlja navezanosti na svoja potomca. »Pri mlajšem Marku, ki je letos dopolnil 18 let, opažam, da ga vleče v umetnost, glasbo, gledališče in film.
Pri starejšem Luki malce manj, saj je po končani gimnaziji kolebal med študijem ekonomije in inženirstvom novih materialov. Zadnja štiri leta živi pri meni, in ker se ni mogel odločiti, sem ga poslal za eno leto v Avstralijo, da razmisli, kaj si želi v prihodnje. Med tem časom si je našel zaposlitev in dobil odlično lekcijo, da si ustvari temelje za nadaljnje korake. Obema sem položil na srce, naj kariere ne izbirata zaradi mene, saj nimam nobenih skritih ambicij, ki bi jih želel izživeti prek njiju. In čeprav gradimo prijateljski odnos, je na prvem mestu spoštovanje ter upoštevanje avtoritete. Seveda brez pretiravanja in prisile, ampak z iskrenim odnosom,« razkrije svoje vzgojne prijeme in izpostavi, da ju podpira pri vsaki njuni odločitvi.
V filmu s porno igralko
Na koncu izvemo še nekaj o njegovih strasteh. Marsikdo ne ve, da je zagrizen popotnik, ki je prepotoval skoraj ves svet. Najbolj ga je prevzela Kolumbija, saj imajo tako Pacifik kot Atlantik, Kordiljere ter Amazonija dobre vibracije in seveda dobro glasbo. »Še vedno pa nisem zavrgel želje po tem, da bi prepešačil svet. Pravzaprav sem jo le prezrcalil na 'el camino', se pravi, da bom prehodil Pireneje,« navduši z načrti, ki za športnega navdušenca ne bi smeli biti takšen zalogaj. »Obožujem vse športe z žogo, loparjem, drsanje, smučanje, jaham konje, vozim motor. Že na akademiji pa sem se zaljubil v sabljanje in s to disciplino sem še danes v stiku,« pove priljubljeni igralec, katerega obraz bomo videli v številnih celovečercih.
Pred njim je premiera slovenskega filma Prebujanja režiserja Petra Bratuše. Ta mu je zaupal glavno vlogo in ga povabil še k mladinskemu filmu Gajin svet. Zelo zanimiv pa je znanstvenofantastični projekt beograjskega ustvarjalca Lazarja Bodrože z naslovom Ederlezi Rising. Tudi tukaj igra glavno vlogo, ob njem pa je nastopila še ameriška porno igralka srbskih korenin Jessica Stijanović Stoya. Za protiutež se je preizkusil v risanki Martin Krpan, in prav ta razgibanost poklicnega ter zasebnega področja mu polni baterije in skrbi, da je v življenjski formi.
