Vsestranski umetnik Sašo Hribar, ki ga poznamo predvsem po znameniti oddaji Radio Ga Ga, hodi v Ljubljano samo ob petkih, ko je na sporedu njegova oddaja. »Ne prenašam Ljubljane, slabo se počutim. V vseh mestih se slabo počutim,« pojasni, ko se dobiva. Vrh nad Višnjo Goro je kraj, kjer živi in kjer se mu porodi večina idej. »Rad peljem možgane na sprehod.«
Velikega humorista bomo zaman iskali na družabnih omrežjih, tudi elektronske pošte nima. »Če rečem, da je bil lansko leto moj najsrečnejši dogodek operacija meniskusa, veš, da se mi malo dogaja. Sicer pa imam rad telefon, stik s človekom.« Razloži mi, da po telefonu prepozna človeka. »Telefon doživljam tako kot smučanje – palic ne potrebuješ, da se nasloniš, ampak jih imaš za orientacijo v prostoru. To meni pomeni telefon.« Doma ima tri telefone, polne njegovih razmišljanj. »Ta je novejši primer starega telefona. Ogromno razmišljam in vse to si posnamem na telefon, in ko je poln, si kupim novega,« pokaže svoj telefon iz prejšnjega stoletja. Ob moji pripombi, da bi mu bilo veliko lažje, če bi si omislil pametni telefon ali elektronsko pošto, po kratkem premisleku pove: »Nekateri od družabnih omrežij zelo dobro živijo. S tem da tisti, ki služijo milijone, nimajo drugačne riti od tistega, ki ima dva sledilca. Tisti, ki se vsak dan eksponira, poskuša biti duhovit, nagovarjati ljudi, samo izgublja energijo proti nekaterim, ki niso duhoviti in so milijonarji. Ugotavljam, da so ta družabna omrežja za nekatere ljudi posel, za večino pa je to izguba energije, ker moraš biti nenehno atraktiven. To je približno tako, kot če investiraš na borzi: tvoja glavnica je število sledilcev, dividende pa so všečki. In od tega živiš. Če te to preveč okupira, ne moreš ustvarjalno delati na drugih področjih. Parcialno gledano, če napišem sto tvitov ali objavim 10 facebook objav, je to ekvivalent projekta, ki se ga spomnim in zaradi katerega živim. Čeprav ta projekt ne bo nikjer zaživel. Nobeden nima veselja, da bi ga videl, ampak jaz sem vesel, da sem nekaj ustvaril.«
Vrača se v čas pred vstopom v medije
V kratkem sprehodu po obrobju gozda, kjer podoživi, kako je v mladosti pri teh drevesih osvajal dekleta, mi zaupa: »Zdaj se vračam v drugo obdobje, čas pred vstopom v medije. Imam še oddajo Radio Ga Ga, ampak drugače sem že skoraj izstopil iz medijev, ker je bilo to 20 let življenja, ko nisem bil jaz.« Popravim ga, da je zdaj že skoraj 30 let od njegovih začetkov. »Hudič! Je res že toliko?! Če se vrneva k družabnim omrežjem – tam je ogromno informacij, ki jih ne moreš prebaviti. Taka količina informacij, kot jo dobivamo, me to tako obremenjuje, ker nisem razčistil še niti z informacijami, ki jih imam na trdem disku. To so vse tiste stvari iz otroštva, ki sem jih pozabil in zanemaril, ker sem živel življenje, ki je bilo popolno nasprotje tistega, kar sem jaz kot Sašo Hribar. V obdobju svoje ekspanzije, prepoznavnosti sem bil okužen s parametri, kot so slava, moč, denar in oblast. Jaz sem boem, bolj blizu svobodomiselnim ljudem, sanjačem. Hkrati pa imam rad all-inclusive hotel, da mi ni treba razmišljati, kaj bom jedel. Rad grem tudi na Karibe, na belo peščeno plažo, če pa vidim kakšnega morskega kužka, pa še toliko bolje. Se pravi, da sem neka mešanica, ki ne gre.« Nato nadaljuje: »Osnovna šola je bila moje zadnje pribežališče množice, ko nisem bil Sašo Hribar, ker sem bil član razreda, ki sem ga nadvse oboževal. Meni so pri 14 letih iztrgali največji življenjski dosežek, tj. da sem dal gol s copatami med dvema stoloma. Jaz bi moral to početi še 10 let. Žal so oni presodili, da sem zrel za resnejše teme, jaz pa bi se rad igral, šel na igrišče, tudi v peskovnik. Prehitro so me iztrgali iz otroštva in potem nisem našel priključka do nobene skupine. Ko sem šel na železniško postajo, sem iskal klošarje. Videl sem, da so zapiti in ni nič od njih. Potem sem šel v Šumi, kjer so se zbirali bolj intelektualci, kulturniki, umetniška srenja. Nekajkrat sem bil tam in ugotovil, da jim ne pripadam. Potem sem šel v različna športna društva. Kamor koli sem prišel, sem ugotovil, da ne morem biti član, ker mi nekaj manjka, da bi lahko deloval v tropu,« zaključi z nekoliko otožnim glasom.
Njegova družba so Andreja in muci
Nekoč je bil tudi kopališki mojster na bazenu. Med sprehodom mi pokaže svojo lokacijo in pove, da ni bil dolgo časa, ker je spoznal, da to ni ravno mojstrstvo. »Ko pa sem prišel na radio, sem rekel: 'Končno! Zdaj pa sem prišel med spikerje, med ljudi!' Kmalu sem ugotovil, da ne morem sedeti v pisarni, kjer sedijo že trije, in se začel obremenjevati. Življenjsko sopotnico si težko izbereš, kaj šele, da ti dajo nekoga za osem ur! Tudi na RTV nisem našel svoje sredine.« Nato prizna: »Zdaj to razlagam zelo sproščeno, takrat pa so bile to zame obremenitve, ker sem se iskal in nisem vedel, kaj se dogaja z mano. Potem pa ekspanzija slave, sama veš. Na prireditve sem hodil, povsod sem gledal, koliko bom zaslužil, in potem kar naenkrat ugotovil, kaj naj s tem denarjem kupim, če me skoraj nič ne zanima.« Vrneva pa se v leto 1990, ko se je začel Radio Ga Ga, in kot me Sašo pouči, je bila to prva svobodna oddaja v komunističnih državah Evrope. »Radio Ga Ga je v tem času iz ostre satire prešel v altruistično različico tudi do ljudi, ki jih ne maraš. Ne vidim razloga, da bi se jezil nad nečim, kar mi je jasno. Ne vidim razloga, da bi se jezil, če piha veter, ker je to naravni pojav. Ne vidim razloga, da bi se sekiral, če je potres. Ko danes vidim slovenski narod, je spet posebno doživljanje. Ko vidim vse te ljudi na forumih, ki imajo različne vzdevke, mi je tako hudo, da ne morejo iti v neki virtualni svet, kot je bil kavbojski, kjer bi lahko deset ljudi pobili in nekaj ljudi posilili, da bi se umirili in prišli nazaj normalni, pravilno sprani. Tako pa se frustracije v narodu kopičijo. Mogoče ta rahla mizantropnost izhaja iz tega, da se bolj zadržujem sam s sabo, moja družba je sopotnica Andreja in trije muci. Zdi se mi, da mi to kot dejavnik komunikacije s sočlovekom in živaljo zadostuje.«
Hiša na deželi in potovanja po svetu
Pred kratkim je odmeval njegov izstop iz programskega sveta. »Vsi, levi in desni, so kot individualci čudoviti ljudje, kot sistem pa delujejo porazno. Študiral sem, kaj je tista sila, ki te ljudi žene, da so popolnoma drugačni, kot bi bili sicer. V vesolju se temu reče temna snov. Ta temna snov dirigira vse. Neka sila te ljudi vleče v to, da počnejo natanko to, kar hoče evolucija: da so močnejši, hitrejši in boljši od drugih. Jaz sem bil v tej skupini ljudi, ker sem moral zaslužiti, ker sem si mogel zagotoviti na stara leta vsaj toliko standarda, da ne bom trpel, če bom imel kakšno bolezen. Ko gledam nazaj, ugotavljam, da sem tistih 30 let precej izgubil, ker nisem dovolj delal na sebi.« In ko se odpraviva na pijačo, mi pove: »Moram si odgovoriti na določena vprašanja, ker imam malo časa. Ne bi rad na smrtni postelj ne vedel, kdo sem, kaj sem ali kje sem.« Katera so ta vprašanja? Sašo pojasni: »Kako sem živel določeno življenjsko obdobje, ko nisem bil tisto, kar sem, ampak sem želel, da me ljudje vidijo tako, kot bi rad. To je najbolj zanimivo. Vem pa, kot sem bil star 30 let, sem potreboval denar. Hotel sem imeti hišo na deželi in sem bil za to pripravljen delati vse, npr. ob štirih ponoči igrati Krjavlja na veselici. Hotel sem iti po svetu. Ostale materialne stvari pa me skoraj niso zanimale. Ampak že to je drago.« Ko se usedeva, pa se vrneva na začetek pogovora in meniskus. »Ko sem prišel v Valdortro na operacijo kolena, me je bilo strah, ampak profesionalna ekipa me je rešila strahu. Naenkrat sem začutil, česar na RTV ne začutim. Ugotovil sem, da je profesionalno delo edini pogoj za človekovo sprostitev in upanje na kar koli.« Nato še doda. »Na RTV mi to ne gre skupaj, ker je program dober, je pa popolna anarhija,« razloži, da se mu matematično ne izide. Ob koncu se pošalim, da mu olja vsekakor ne manjka, saj nosi majico s podpisom, in Sašo v smehu pove: »Žal sem šel nekaj kilogramov gor in je to edina stvar, ki jo lahko oblečem. Imam tudi boljše majice, ampak žal ne gredo gor. Tako da potrebujem malo več fizičnih sprehodov kot mentalnih.«
»Preberite več v Suzy, naši novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite na brezplačno številko 080 11 99.«