KONČARJEVI ZAPISKI

Samotni jezdec

Objavljeno 17. april 2017 15.06 | Posodobljeno 17. april 2017 15.09 | Piše: Roman Končar
Ključne besede: Jurij Souček

Jurij Souček si je znal izmisliti tudi po deset likov v eni risanki in jih potem odigrati tako, da smo se včasih spraševali, ali to ni kakšna finta in je igralcev več.

Dobra tri desetletja minevajo od tistega čudovitega junijskega dne, ko sem diplomiral na ljubljanski akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Po mojem skromnem mnenju dovolj, da se lahko z rahlo kritičnim očesom ozrem na trenutke, ki sem jih preživel tam. Če bi kaj spremenil, bi spremenil učni program. Dejstvo, da tujega jezika nismo imeli v učnem načrtu, je bilo slabo, še manj dobro pa je bilo, da smo imeli odločno premalo praktičnega dela. Z današnjimi in s trdim delom pridobljenimi izkušnjami v vseh mogočih segmentih igralčevega delovanja bi nemudoma uvedel kot obvezni predmet tudi sinhronizacije TV-risanih filmov. Zavedam se namreč, da sem imel izjemno, ampak res izjemno srečo, da me je v izvedbeno ekipo vzel režiser Jože Vozny, ki je kot pionir na tem področju opravil ogromno delo, a mu ga – kot je to pri nas v navadi – nihče ne priznava. Vsaj tako ne, kot bi si Jože zaslužil.

Neponovljiv interpret

To so bili nepopisno lepi ustvarjalni časi, ki so od vseh zahtevali obilo pozornosti, saj je bilo vse skupaj novo za vse nas, tudi, če že ne predvsem, za nas, igralke in igralce. In prav v tej ekipi sem imel čast spoznati gospoda Jurija Součka, velikega maga tovrstnega televizijskega dela pa tudi karizmatičnega slovenskega igralca. Kakšna sreča. Zame, seveda. Jurij je namreč do najmanjših podrobnosti obvladal posel. Sicer ne vem, od kod mu je bilo (in je še) to njegovo neprecenljivo znanje, a znal je res tako rekoč vse, kar je mogoče znati pri sinhronizacijah risanih filmov vseh vrst in žanrov. Bil je ne le neponovljiv interpret najrazličnejših risanih likov, temveč tudi pravi inovator, ki si je znal izmisliti po deset likov v eni risanki in jih potem povedati oziroma odigrati tako, da smo se včasih začudeni spraševali, ali to vseeno ni kakšna finta in je igralcev več.

Če se spomnim le nekaterih, začenši s slovito Čebelico Majo pa vse do njegovih dveh tako smešno racajočih pujskov, da ne naštevam čisto vseh, ker jih je res preveč. Ogromno sem se naučil od njega, saj je bil vedno pripravljen na pogovor. »Poslušaj, kolega,« je dejal s svojim globokim glasom, »nikoli ti ne bo uspelo vseh vlog narediti briljantno in vrhunsko in ne vem kaj še vse, zato je najpomembnejše, da znaš ločiti tiste, ki bodo pri publiki pustile največji, neizbrisni pečat, od onih, drugih. Pa tudi v sami vlogi ne boš nikoli stoprocentno prepričljiv, zato se nauči ločiti pomembne segmente vloge od manj pomembnih, in tiste izpili do potankosti. Pa boš zmagal. Ti rečem!«

Takrat mu sicer nisem čisto verjel, danes pa podpišem vse, kar je povedal. Ker me je to naučila praksa. Jurij je že vedel. Mnogokrat sva sodelovala v najrazličnejših projektih, vendar mi bodo za vedno ostale v spominu priprave na snemanje TV-nadaljevanke o Primožu Trubarju in TV-serije Čisto pravi gusar. Realizacija obeh televizijskih projektov je od nas, igralk in igralcev, zahtevala tudi znanje jahanja, zato so nam omogočili učenje jahanja v prekrasni Lipici.

Sladkorček za konja

Ivo Ban, Slavko Cerjak, Polde Bibič, Janez Albreht, Jože Hrovat, moja malenkost in Jurij Souček – to je bila znamenita igralska jahalna eskadrilja, s katero so se dodobra namučili mojstri jahanja v Lipici. Jurij je zelo hitro pogruntal, da ga njegov konjiček nekako bolj uboga, če mu ponudi sladkorček. Ali dva. In potem ni minila ura jahanja, da ne bi Jurij dodobra nafutral svojega konja, tako da smo se že bali, da bo konj dobil sladkorno. Pa se je dogodilo neko zelo lepo pomladansko jutro, ko smo se zbrali v Lipici in vsak s svojim konjem odšli v veliko jahalno dvorano, kjer naj bi, takrat prvič, vsi skupaj odjahali eno učno uro. Konji so bili rahlo nemirni, saj nas je bilo več kot po navadi pa še prvič smo bili skupaj, mi pa smo bili zelo nemirni, saj še nikoli nismo jahali sami. In konji so nekako občutili našo vročično nervoznost in so se temu primerno obnašali. Pa ne takoj na začetku.

Začetne minute so minile naravnost fantastično, tako da so tudi trenerji, ki so budno spremljali naše početje, počasi puščali posameznika vse bolj samega s konjem. In mi smo jahali, drug za drugim, v krogu, lepo počasi, kot so bili konji pač navajeni. Vse bolje in bolje nam je šlo, tako da smo prešli že v kas, počasi, seveda, a vendarle, in na koncu smo že skoraj rahlo galopirali. Mejduš, je bilo fino. Zavore nervoznosti so v naših vročičnih glavah začele popuščati, uživali smo vsi, od prvega do zadnjega, za konje pa ne vem čisto natanko. No, potem se je zgodilo.

Moj konj in konj, ki ga je jahal Jože Hrovat, igralski kolega iz goriškega teatra, sta dobesedno zbezljala, midva z Jožetom ju pa nikakor nisva zmogla ukrotiti, dokler ni Jože pristal na tleh, mojega konja pa je ukrotil trener. Z Jožetom sva bila nekako rešena, a kaj ko so vsi ostali konji ubrali vsak svojo pot s prestrašenimi in od strahu trdimi jezdeci na hrbtu. Nastala je drobcena panika, predvsem med jezdeci, trenerji pa so se tudi malce ustrašili, kako se ne bi. Ko so potem hiteli krotiti in v red spravljati še druge konje, se je zaslišal v tistem trenutku prav nič globoki, temveč rahlo in visoko piskajoči Jurijev glas, ki je mejil skoraj na cviljenje: »Madona, pust tistga, mojga prim, mojga, pust tistga!« V zdaj že popolnoma nedvoumni paniki se je Jurij poskušal skloniti proti konjevemu gobčku in mu vanj zariniti kar celo pest sladkorja, samo da bi se lipicanec umiril, a mu seveda ni uspelo, dokler ga konj, zaradi neuravnoteženega jahalnega položaja, ni vrgel po tleh.

»Sem ti reku, da pust ostale!« je jel Jurij robantiti na trenerja, se pobirati in z očmi iskati izhod iz jahalne arene. Ko je bil na varnem, je bilo seveda vse drugače. »No, saj jaz bi konja tudi sam z lahkoto spravil v red, če ne bi drugi tako podivjali, ker midva z mojim se zelo dobro razumeva. Mu dam sladkorček pa sam najde pot v hlev. Jaz pa z njim,« je bil njegov zadnji stavek, preden je doumel, da se vsi okoli njega krohotamo, saj je bila situacija, vsej nevarnosti navkljub, več kot komična. Prizor je bil vsekakor filmski, a na srečo (ali pa na žalost!) ni bil posnet. Ne slikovno, ne tonsko. Čeprav vam zagotavljam, da bi že tonski posnetek zadostoval za nekaj minut poštenega smeha. Predvsem zaradi prisrčne Jurijeve reakcije. Kot v risanki! 

.

Deli s prijatelji