Na koncu vsake zgodbe igralec ostane – sam. V svojem, drugim težko razumljivem svetu, polnem strahov in nebogljenosti, polnem pretiranega čustvovanja, preobčutljivosti, do skrajnih meja odprte ranljivosti, sam, nekoliko čudaški. Igralke in igralci smo res zelo samosvoji ljudje, ki večer za večerom živimo življenja drugih, tako krvavo zares, kot bi bila naša. Z gotovostjo pa lahko trdim, da tako gorečih, tako poštenih in tako vztrajnih zagovornikov svojih prepričanj, kot so nekateri igralke in igralci, nisem srečal nikjer in nikoli. Eden takih gorečnežev je bil tudi Lojze Rozman.
Krepak, morebiti kar nekoliko preveč za svoja leta, razkuštran, neobrit, skoraj malce zapuščen je bil, ko sva se prvič srečala pred oglasno desko v ljubljanski Drami. Ogledoval si je zasedbe, ki so bile izobešene na deski, in verjetno iskal svoje ime med vsemi drugimi. Vsaj tako sem si takrat domišljal; da preverja, ali je ali ni zaseden v prihodnji predstavi. Pa sem se hudo uštel. Lojze Rozman je bil igralec, ki se nikoli ni iskal v nobeni zasedbi. Njega so iskali drugi, predvsem režiserji, ker je pač bil eden tistih velikanov slovenskega odra (in televizije, radia in filma), brez katerih si vrhunskih predstav (ali televizijskih dram, radijskih iger, filmov) preprosto ni mogoče zamisliti.
Lojzetova sveča
Stal je tako, ogromen v svoji fizični, še bolj pa v duhovni pojavnosti, in nekaj brundal sam zase. In se mi je zdel – čuden, tako da sem se ga kar malo bal. Pa je bila bojazen popolnoma odveč. To sem ugotovil predvsem takrat, ko ga je režiser Anton Tomašič povabil k sodelovanju pri produkciji filma Rabljeva freska, daljnega leta 1992. Lojzetu je zaupal eno glavnih vlog, in takrat sem dodobra spoznal, kaj se pravi biti filmski igralec. Vloga, ki naj bi jo na filmu upodobil, je bila malce mistična, nenavadna. Kot je bil rahlo mističen in nenavaden tudi Lojze. Nepredvidljiv do skrajnih meja, namazan z vsemi mažami, ki jih je znal naravnost fenomenalno vpletati v svoje neponovljive igralske stvaritve.
Snemali smo v istrski vasici Oprtalj, v njihovi čudoviti, starodavni cerkvi, in imel sem čast, da sem v določenih sekvencah filma nastopil ob Lojzetu. V prizoru, ko se glavni junak, ki sem ga igral jaz, v cerkvi, ponoči, ob medlem soju sveč, pogovarja z vedežem, ki ga je igral Lojze, sem doživel vse tisto, česar mi ne bi mogla dati nobena svetovna akademija. Doživel sem nekaj, kar bi, če bi bil nekoliko zloben, lahko poimenoval tudi egoizem kolega igralca. Pa ni bilo tako hudo. Daleč od tega.
Z Lojzetom sva morala med sprehodom po sredinskem delu cerkve pregovoriti dialog, ki nama ga je namenil scenarist Marcel Buh. Režiser naju je postavil na sredo cerkve, nama pokazal pot, po kateri naj bi hodila, medtem ko bi se pogovarjala, in končno točko, mesto, kjer naj bi se ustavila, končala najin dialog. Bilo je temačno, turobno in tesnobno, takratno vzdušje v tisti oprtaljski cerkvici, v resnici pa je mojster filmske slike Jure Pervanje z nekaj malega umetne luči pričaral pravo nočno razpoloženje, skrivnostno in tiho, kar malce srhljivo. Dali so nama svečo, pravzaprav so jo dali samo Lojzetu. In sva začela vaditi, brez prižgane sveče. Hodila sva in govorila, brez napak.
Potem so na zadnji vaji prižgali Lojzetovo svečo. In sva se spet sprehodila in govorila. Brez napak. Bil sem v igralskih nebesih, saj sem se v tistih trenutkih počutil popolnoma enakovreden velikemu Lojzetu Rozmanu. Potem so naju maskerke in garderoberke pripravile na snemanje, zaslišalo se je: »Ton, teče, kamera, teče, akcija!« in midva sva vse skupaj ponovila. Tokrat zares, za vse večne čase, kot se reče. Počasi sva zakorakala po zdaj že dodobra utečeni poti, vse je potekalo brez najmanjše napake, čisto tako kot na vajah. Meni se je vse zdelo super, Lojze je bil prijazen in vrhunski, jaz sem se sam sebi zdel še kar v redu, le režiser Tonči se je navihano muzal, z njim pa tudi mojster slike Jure. Kaj jima je, si nisem znal razložiti, Tonči pa je ukazal ponovno snemanje.
Bil sem le silhueta
Zakaj le, mi je odzvanjalo v glavi, ko je kamera spet zabrnela in sva z Lojzetom, ki ni rekel nobene, ponovila prizor. Odgovora nisem našel. Potem smo končali snemanje. Za ta dan. Po snemanju me je Tonči objel prek ramen, me povabil stran od ekipe in mi rekel: »No, si zadovoljen?« (Bil sem namreč tudi producent in moral sem nekako voditi celotno tehnično in igralsko ekipo, saj sem bil najbolj odgovoren za uspešno realizacijo filma, predvsem pa za to, da ga bomo posneli v okviru sredstev, ki so nam po pogodbi pripadala). »Kaj ne bi bil zadovoljen,« sem mu odgovoril, saj je prizor uspel. Vendar ni bilo čisto tako.
Tonči mi je lepo počasi razložil, zakaj sta se z Juretom tako muzala. Ko so Lojzetu prižgali svečo in ko sva začela hoditi po zatemnjeni cerkvi in govoriti tekst, je Lojze prižgano svečo narahlo in nežno pomaknil pred svoj obraz, tako da je bil dodobra osvetljen in se je na filmu dobro videl, jaz pa sem bil skoraj v temi. Te malenkosti še opazil nisem, saj sem bil ves v prizoru, počaščen, da lahko snemam z Lojzetom Rozmanom, pretresen nad njegovo neponovljivo igro, nad njegovo demonsko strastjo, s katero je odigral ta prizor. Ko sem ga gledal na velikem filmskem platnu, sem tudi sam uvidel, da me je Lojze postavil v temo. Videl se je on, veliki Lojze, ki je bil v tistem prizoru dominantna figura, jaz pa sem bil spremljajoča silhueta. A se nisem hudoval, vsaj ne preveč. Bil je fenomenalen v tem najinem prizoru.
Film smo posneli, premiera je bila v kinu Komuna. Ko smo že odhajali z odra, me je Lojze objel in mi zašepetal: »Sem ti hvaležen, da nisi bil jezen... Saj veš, tam v Oprtlju, ko sem te zatemnil.« In se je nasmehnil s tistimi vražjimi očmi, ki so istočasno vsebovale tudi neko očetovsko nežnost. Priznal sem mu, da tega niti opaziti nisem znal in da nisem jezen. Da sem malce užaljen (s tem sem ga hotel le nekoliko podražiti). Pa me je stisnil k sebi, še bolj močno, in rekel: »Veš kaj, dober poba si. In znaš igrati! Pa še nor si! Zato te 'mam rad!« Postala sva prijatelja, znala sva se na čisto poseben, samo najin način, pohecati drug z drugim. In jaz sem bil ponosen, da se lahko hecam z velikim Lojzetom Rozmanom.
.
