Rože namesto glasbe

Še vedno so ljudje, ki verjamejo reku, da je za uspeh potrebno tudi tveganje. Tudi glasbena piarovka Urša Mravlje, ki se je pogumno podala v popolnoma nove vode. Po 25 letih je glasbene izvajalce namreč zamenjala za – rastline.

Pri Balah v hrvaški Istri je kmetija s posebnim nasadom. Aromatični botanični park, ki je delo rok Borisa Filipaja. Dobro desetletje star park se od drugih razlikuje po tem, da so rastline avtohtone, nemalo je tudi takšnih, ki so že prava redkost. Nekatere izginjajo zaradi pozabe, druge zaradi kemičnih dodatkov, obremenjevanja okolja in drugih vplivov sodobnega sveta. Filipaj, po izobrazbi kemik, se je tako po svoji ideji in z lastnimi sredstvi lotil 25 hektarjev velikega parka, v katerem se nizajo nasadi sivke, smilja, ognjiča, žajblja, rožmarina, dalmatinskega bolhača in drugih. V neokrnjeni naravi za kemikalije ni prostora, rastline namreč uporabljajo za izdelovanje eteričnih olj, mil, krem, dišav ipd. Glas o njegovem početju se je počasi raznesel in tudi drugi mu sem ter tja prinesejo semena neokrnjenih rastlin.

Izziva so se lotili skupaj

V zgodbi se je povsem po naključju znašla tudi Urša. »Na dopustu mi je med poležavanjem po naključju prišel v roke časopis s člankom o Borisu, ki se je odločil pustiti službo in se podati na novo pot. Rastline je želel vzgajati sam, saj je kot kemik ugotovil, da avtohtonih vrst skorajda ni več. Tudi jaz imam rada naravno, in ker je na dopustu več časa kot sicer, sem si rekla, da bi to rada videla,« pravi. Že naslednji dan je tako šla na izlet na posestvo Histria Aromatica.

Urša se je zaljubila v nasade, po vrnitvi domov pa se je v njej začela prebujati želja po spremembi. »Odločila sem se, da jim pošljem elektronsko pošto. Vprašala sem, ali jih zanima, da bi se jim pridružila. Stvar me je namreč resnično navdušila, vendar nisem pričakovala povabila na sestanek.« Potem je vse steklo v manj kot enem mesecu. Boris Filipaj ji je zaupal Aromatico za Slovenijo, Urša pa je za začetek odprla trgovinico v središču Ljubljane in se podala na novo pot.

Brez podpore moža in sina se najbrž ne bi opogumila, izziva so se zato lotili skupaj. »Zdaj nadaljujemo in orjemo ledino. Vesela sem tudi, da uživam pri delu, da vse diši, da sem se spet veliko naučila.« Pogreša prejšnjo službo? »Seveda, ne nazadnje sem jo opravljala 25 let in sem jo imela rada, pa tudi povsem je nisem opustila. Z Eroiko in Siddharto, na primer, še vedno sodelujemo, tudi drugi že povprašujejo, ali imam še kaj časa zanje,« pove Urša.