Tudi ena najbolj priljubljenih slovenskih pevk Rebeka Dremelj je spoznala, da bolezen ne potrka, ampak preprosto pride. Bolezen, ki velja za najbolj strašno in ki nažene strah v kosti vsakomur. Bolezen, ki ne izbira po spolu, poklicu, izobrazbi in tudi po letih ne. Štiriintridesetletna Rebeka je zbolela za rakom na ščitnici.
Ni bila angina
Kdo ve, kako bi se razpletlo, če pevka ne bi odšla k zdravniku misleč, da se slabo počuti zaradi prehlada, v najslabšem primeru angine. Bilo ji je slabo, primanjkovalo ji je energije, nenehno je bila utrujena. Ona, ki praviloma ni poznala spomladanske ali zimske utrujenosti. Ki je bila zdrava in energična in ki se je vsake toliko spopadala le s kakšnim odvečnim kilogramom, pa še tega v resnici ni bilo.
Rebeka pravi, da je na srečo odšla k zdravniku, čeprav se ji je tam svet obrnil na glavo. Po pregledih in preiskavah so ji postavili diagnozo: papilarni karcinom. Kako je to doživljala in kako sprejemala, je pred nekaj dnevi zapisala sama na svojem profilu na facebooku. Za to, da se je odločila javno spregovoriti, je potrebovala nekaj časa za premislek.
Težko je izvedeti takšno novico, še težje jo sprejeti in povedati drugim. Rebeka najbližjim ni želela prikriti strašne novice, z javnostjo pa sprva ni hotela deliti tegob. Potem pa je nekega trenutka postalo pretežko, zaradi vse dodatne energije in časa, ki ga je to terjalo. »Zmanjkalo mi je izgovorov, kje sem, kdaj se vidimo, kje imam kakšen nastop, čemu imam prevezo na vratu in predvsem, kaj sem delala na onkološkem oddelku. Vsem sem lagala. Za nekoga sem bila na dopustu, spet za drugega sem zbolela za gripo … Izmišljam si zgodbice že več kot mesec dni in živim v strahu, da me ne bi dobili. Halo? Dobili pri čem? Počutim se, kot da sem vpletena v kriminalno dejanje, ki ga moram na vsak način skriti pred svetom. Vsem svojim sem zabičala, da nikomur, nikoli in nikdar ne smejo povedati. Celo svoji lastni mami, ki me je v solzah prosila, da bi povedala samo eni prijateljici, sem dala jasno vedeti, da absolutno ne. In zdaj sem prišla v fazo, ko se sprašujem – zakaj hudiča pa ne? Sem si zaslužila živeti tako zlagano življenje? Sem morda naredila kaj narobe? Ne. Le zbolela sem. Včeraj se je to zgodilo njemu, danes se je meni, jutri se lahko tebi. Upam, da ne, ampak lahko se. Tudi sama sem bila prepričana in preveč zavarovana sama vase, da mene pa kaj takega res ne more doleteti. Uf, priletelo je nazaj kot bumerang,« je zapisala na facebooku.
Po operaciji že v toplicah
Potem ji je bilo nekega dne dovolj. »Dovolj mi je skrivalnic, pretvarjanja, da je vse v najlepšem redu in natančno tako, kot mora biti. Ker ni tako. Ni res. Ravno nasprotno. Vse je obrnjeno na glavo. Vse je narobe. In čisto nič ni tako, kot bi moralo biti. Jaz, ki sem se še nedolgo tega borila za starše otrok, obolelih za rakom, dajala vse od sebe, zbirala denar na sto in en način, da bi jim le lahko kako pomagala … sem zbolela. Za rakom! Za rakom na ščitnici. In to zdaj povem na glas,« je dodala.
Bila je aktivna na področju pomoči drugim, tolažila je prijateljici: eni je oče umrl za to boleznijo, oče druge je zbolel. S prijateljicama so se ničkolikokrat odločile, da bodo spremenile življenjski slog. A ga, seveda, niso. »Dokler te telo samo ne udari po glavi in ti reče – če se ne boš ustavil ti, te bom ustavilo jaz. In to se je zgodilo tudi meni. Operacija je zdaj za mano, rak je baje izrezan do zdravega, ostala sem brez ščitnice in hkrati zagotovo postala pametnejša, modrejša in zrelejša. Za naprej pa upam le na najboljše,« doda pogumna pevka.
Veliko dodatno moč za ozdravljenje ji daje družina, še posebno hčerka Šajana.
Rebeka je spoznala, da lahko kot znana osebnost z zgledom stori veliko: lahko ozavešča in spodbudi še druge, da pravočasno poiščejo pomoč. Čeprav je operacija komaj za njo, jo je že mogoče videti v javnosti, le pred par dnevi so jo lahko brez težav, denimo, opazili z družbo Čateških toplicah. Prepričana je, da poleg medicine na poti do ozdravljenja veliko pomaga človek sam. Z optimizmom, energijo, voljo.
Poslušajte svoje telo
Po odstranitvi ščitnice so na vrsti terapije. »Z radioaktivnim jodom in posledično desetdnevno karanteno, stran od otroka in ljudi, ki jih imam rada, a hvala bogu me je narava obdarila z veliko optimizma in vem, da bo ta odsotnost vez z otrokom in družino samo še okrepila. V sredini maja bom menda kot nova. In takrat začnem pisati nov list v življenju. Radiram vse tiste ljudi, ki si moje energije ne zaslužijo, in na široko odpiram vrata vsem, ki so se v teh dneh pokazali za več kot le prijatelje. Mnogi so me presenetili. Eni v pozitivo, drugi v negativo. Hvala enim in drugim. Pred leti sem naredila pesem z naslovom Nepremagljiva. In danes jo pojem sebi in vsem tistim, ki so v podobnem ali celo enakem filmu kot jaz. Vem, čutim, da se je ta izkušnja zgodila z razlogom. Morda zato, da s svojimi izkušnjami komu pomagam, morda zato, da na stvari, ki so se mi do zdaj zdele samoumevne, začnem gledati z veliko več spoštovanja. Ne vem. Čas bo pokazal svoje. Vem samo, da od tega trenutka živim svobodno, brez pretvarjanj, brez olepševanj. Živim tako, kot se meni zdi prav, in ne tako, kot drugi mislijo, da bi morala živeti. Prijatelj mi je nekoč rekel – moj svet, moja pravila. Odslej bo izključno tako! Vem, da se kmalu spet srečamo na kakšnem špilu. Morda že poleti. Do takrat pa bodite zdravi in poslušajte svoje telo. Jaz ga nisem in časa žal ne morem zavrteti nazaj,« sklene.
