Nisem eden tistih, ki bi a priori nergal nad vsem, kar se zgodi na tem svetu. V bistvu smo lahko s svojo pozicijo na tej krogli kar zadovoljni, pa še vožnjo okoli sonca vključuje. Me pa tu in tam kakšen pojav, ki se ponavlja, malo vrže iz tira. Sama sreča, da so si v šoli izmislili gravitacijo, saj bi v nasprotnem vsi odleteli v zrak. Prav lepo je videti, ko je posameznik profesionalec. To naj bi pomenilo, da v svoje delo vlaga več, kot se od njega pričakuje. Predan je temu delu in ga opravi, kolikor je možno korektno. Enostavno profesionalno z nekim navdušenjem.
Ni nujno, da je profesionalca treba dobro plačati, v nekaterih primerih je profesionalec lahko celo cenejši od vseh, ki se širokoustijo, kaj vse bi, če bi, če bi nekdo drug njim nekaj in tako naprej. Vsi poznamo filmski ep Veljka Bulajića Bitka na Neretvi. Ideja je bila, da vsaka republika dobi film o svoji pomembni bitki. Dražgoška je pokopala ne samo vas Dražgoše med vojno, ampak je njena filmska različica pokopala tudi Viba film in s tem velik del domače filmske produkcije.
Neretva je ugledala svojo filmsko upodobitev in bila celo nominirana za oskarja. Prestižni casting je poleg prve postave domačih zvezd, kot so Bata Živojinović, Ljubiša Samardžić, Lojze Rozman, Milena Dravić, Pavle Vujisić, Boris Dvornik, vključeval tudi imena Yul Brynner, Franco Nerro, Sergej Bondarčuk, Orson Welles. Demeter Bitenc je seveda igral Nemca. Sami profesionalci in prva liga tistega časa. Bitka na Neretvi je znana tudi kot bitka za ranjence. Profesionalci niso bili zgolj tisti pred kamero, ampak tudi tisti, ki so bili odgovorni za produkcijo in delo, ki spada zraven. Manj znano je dejstvo, da je plakat za ta film naredil nihče drug kot Pablo Picasso. Ni šlo za neodkriti talent ali slikarja, ki se bo šele uveljavil, ampak je bil Picasso v tistem času ne le renomirani umetnik, ampak zvezda svetovnega formata. Mogoče celo največja med vsemi, ki so sodelovali pri tem filmu. Profesionalec. Nadomestilu za opravljeno delo se ni odpovedal, ni pa zaračunal, kot bi marsikdo pričakoval.
Picasso je naredil plakat za eno škatlo vina. In naredil je vrhunski plakat, ki še danes stoji, kot je takrat. Mogoče danes še bolj. Nekateri bi v njem prepoznali naslovnico za kakšno računalniško igrico v slogu tetrisa z ljudmi. Potem pa pridem pred poštno okence, vrsta ne pretirano dolga, šalterašica pa gleda v telefon. Nekaj tipka. Igra igrico, medtem ko servisira stranko. Grem mimo patrulje, ki sedi v avtu, eden rešuje križanko. Pridem v pekarno, prodajalka telefonira. Grem po popravljene čevlje, on stoodstotno skoncentriran gleda v zaslon in živčno klika z miško. Sem pač dovolj uvideven, da počakam, ker nikakor nočem biti povod za nasilje v družini, ki bi ga dotični doma izvajal nad ženo in otroki, zaradi tega, ker sem s svojim posredovanjem preprečil uvrstitev v višji level igrice. Pa bi jutri spet morali objaviti, da je šujster izvajal nasilje v družini.
Res je, da je svet globaliziran in smo povezani z vsemi celinami hkrati, ampak nisem mogel ugotoviti, kateri prelomni dogodek se je zgodil, da ga je morala reševati prodajalka v pekarni med delovnim časom. V tem času ni bilo tekme, ni bilo streljanja v ameriški šoli niti cunamija na Baliju.
Teh prigod z igranjem igric in reševanjem globalnih težav med delovnim časom je res veliko. Ljudje delajo nekaj, glavo pa imajo drugje in rešujejo težave, ki so za njih pomembnejše, vendar so mogoče nekoliko out of focus glede na to, za kar so postavljeni na določeno mesto. Ker so obrazi pri tem izjemno resni, se jih ne upaš prekiniti, saj nikoli nisi prepričan, ali res ne gre za še eno bitko za ranjence, ki bi brez njih bila usodna za množico posameznikov. Tega je vse več. Prideš na kavo, barmen telefonira, prideš v hotel, praktikant gleda v telefon. Niti pogleda ne dvignejo, da bi ti dali na neki način vedeti, da so zaznali tvojo prisotnost. Mrtvo hladno, brez reakcije. Ti pa čakaš in si uvideven do teh profesionalcev. Vedno v bojazni, da s svojim posredovanjem ne bi spremenil toka zgodovine. Na takšnih lokacijah bi lahko bili do strank vsaj toliko uvidevni, da bi postavili Picassov plakat za bitko za ranjence in zraven zapisali: »Počakajte, prosim, tukaj je zaposlen profesionalec. Ko boste na vrsti, vam ne bo žal!«
