Že več kot teden dni je minilo od trenutka, ko je Slovenijo pretresla vest o nenadni smrti igralskega velikana Jerneja Šugmana. Tokrat je beseda »pretresla«, ki se prevečkrat uporablja z namenom večje senzacionalnosti, res ustrezna. V svojem krogu poznanstev namreč težko najdem človeka, ki ob novici, če ob njej že ni bil hudo užaloščen, ne bi vsaj izjavil, kako ga je šokirala. In tudi mene je – čeprav se me smrti ljudi, ki jih nisem poznala osebno, navadno ne dotaknejo, sem tokrat dobila občutek, da je umrl moj sorodnik. Nekakšen dobri stric, ki na obisk sicer pride samo občasno, a ves čas veš, da je nekje tam in si zaradi tega pomirjen. Jernej Šugman je z likom legendarnega Vesa v Teatru Paradižnik in Naši mali kliniki krojil moje otroštvo, pozneje pa so bile njegove vloge velikokrat vrhunec gledaliških predstav, ki sem si jih ogledala.
Vsaka smrt javne osebnosti za seboj pusti prostor, ki ga bo težko zapolniti, če je oseba tako vseprisotna, kot je bil Jernej, pa je še toliko težje. V 25 letih je v Drami odigral 77 vlog, se ob tem pojavljal na televiziji in na filmu, sinhroniziral risanke in še kaj. Zato je praznina, ki ostaja za njim, posebno velika, poleg tega boleče opominja tudi na to, kako nepredvidljivo je življenje in kako minljivi smo. Kaj je torej glede na kratek čas, ki ga imamo na voljo, bolje: sebično zasledovati svoje cilje in živeti hedonistično ali se razdajati drugim in umetnosti, kakor je to počel Jernej Šugman? Zdi se, da je bila zanj izbira te druge poti samoumevna, saj je igro oboževal in v intervjujih marsikdaj omenil, da se na odru počuti veliko bolj živega kot v vsakdanjem življenju. Najbrž je tudi zaradi tega lahko dosegel takšne igralske višave. Ampak ko jih je dosegel, se je, jasno, njegov angažma začel povečevati, saj si je vsak želel košček njegove vrhunskosti. To pa je točka, ko delo, tudi če deluješ na področju umetnosti, ki si ji popolnoma predan, postane napor – pa naj se tega zavedaš ali ne. V intervjuju, ki ga je imel v začetku tega leta, je Jernej novinarju Dnevnika Gregorju Butali pripovedoval o tem, kako je gledal dokumentarec o neki azijski državi, kjer domačini niso preveč vajeni dela, raje se družijo, pogovarjajo, spijo, kaj malega pojejo in jahajo konje. »In sem pomislil, mar ni to nekaj naravnega? Nam se morda zdi, da je normalen človek tisti, ki rad dela kot nor, ampak v tisti njihovi načelni lenobi sem začutil nekakšno modrost. Da lahko zapravljaš čas po mili volji, ješ, piješ, pa malo jahaš … Mar to ni več življenje? Pa še kakšno! Še malo, pa bomo umrli, nekaj let nam je še ostalo, mi pa se ukvarjamo s storilnostjo, učinkovitostjo in se pehamo za kdo ve čim – pri tem pa se obenem vsi zavedamo, da smisel življenja ni to, da umreš čim bolj bogat.«
Bogat ali pa – kot je bil Jernej nedvomno – spoštovan. Prvo ti napolni denarnico, drugo duha, ti da občutek, da na tem svetu nisi zaman, ampak na koncu res ne šteje ne eno ne drugo. Garanje je redko mogoče peljati v nedogled, saj sčasoma izpodrine tisto, kar je v življenju resnično pomembno, in človeka spremeni v robota ali pa ga tako izčrpa, da sledi bolezen ali celo smrt. Jernej Šugman se je poslovil zaradi srčnega infarkta – njegovo srce, kot je v ganljivem nekrologu zapisal ravnatelj Drame Igor Samobor, ni zmoglo več. »Enormno srce, ki /.../ je znalo razbijati na desetih koncih hkrati, /.../ ves čas, dopoldne s kolegi na vajah, popoldne s študenti na akademiji, zvečer na predstavi za gledalce, vmes na kakšni od neštetih dobrodelnih akcij. Ni stroja, ki bi zdržal v takem tempu.«
Jernej se je dotaknil mnogih, bil mnogim zgled, marsikdo mu je njegov talent gotovo tudi zavidal, kljub temu da je bil, kot so pravili tisti, ki so ga dobro poznali, eden toplejših in prijaznejših ljudi na sceni. A za to je žrtvoval marsikaj. »Mar nismo ljudje navsezadnje sila smešni?« se je v Dnevnikovem intervjuju še spraševal igralec. »Če bi si v hitrem posnetku zavrteli življenje neke običajne osebe, kaj bi videli? Da je njeno početje neznansko komično, vselej se vozi po eni in isti cesti, v službo in nazaj, dan je enak dnevu, pa čeprav jih ima na voljo le omejeno količino. Pri tem pa se enači z bogom in ima celo nekakšne načrte, ambicije … Ali ni to skrajno smešno? Kot bi gledal muho enodnevnico, ki izbira, kam bo šla poleti na dopust.«
Počivaj v miru, Jernej Šugman.
