Pisatelji mečejo s svojega vrta jazzista Gaja

Več kot 1100 podpisov v nekaj manj kot 24 urah se je že znašlo na peticiji oziroma javnem pismu slovenskih kulturnikov, ki so stopili v bran predvideni, po besedah nekaterih naročeni deložaciji Jazz Cluba Gajo, katerega zastopnik je Drago Gajo, z vrta Ebenspangerjeve vile, v kateri (med drugim) domuje Društvo slovenskih pisateljev.

»Kulturniki menimo, da legendarni Jazz Club Gajo s svojo 25-letno tradicijo spada med kulturno dediščino mesta Ljubljane in Slovenije. Prepričani smo, da je jazzovsko umetnost treba gojiti in spodbujati, nikakor pa je ne izganjati. Društvo slovenskih pisateljev opozarjamo na tradicijo, ki jo mora pri svoji obnovi prostorov na Tomšičevi 12 upoštevati,« so zapisali v peticiji, pod katero se je podpisalo že več kot 1100 uglednih posameznikov, večinoma s področja kulture. Naštejmo jih le nekaj, za vzorec: Milan Dekleva, Boris Cavazza, Niko Grafenauer, Saša Pavček, Elza Budau, Peter Ugrin, Nada in Dečo Žgur, Metod Pevec, Oto Pestner, Nina Strnad, Branko Robinšak, Nuška Drašček, Andrej Rozman - Roza, Alenka Godec, Slavko Šerc, Zoran Predin.

Jazz Club Gajo se je pred petnajstimi leti z najemno pogodbo v poletnem času naselil na vrtu vile Društva slovenskih pisateljev. Iz zaraščenega in degradiranega prostora je zrasel eden najbolj prepoznavnih ljubljanskih kulturno-umetniških lokalov z jazzovsko glasbo. Pa ne samo to, Jazz Club Gajo je od leta 1994 tudi edini lokal v Ljubljani, kjer se (je) predvaja(l) zgolj jazz. Po letu 2010, ko so Gaja zaradi nerazrešenih lastniških razmerij med državo in podjetjem Intertrade deložirali z Beethovnove 8 – primer/zadeva je še vedno na ustavnem sodišču –, je jazz v slovenski prestolnici po zaslugi Jazz Cluba Gajo živel le še na letnem vrtu DPS. Pa še to ne vse leto, temveč le od maja do oktobra. Brez te kulturne in gostinske poživitve bi vrt Ebenspangerjeve vile, kamor so se slovenski pisatelji vselili leta 1957, še naprej zaraščala plevel in grmovje. Podobno kot restavracija Kluba kulturnih delavcev, bolj znana kot Pen Klub, daje pečat stavbi na Tomšičevi 12, in Jazz Club Gajo je v vseh teh letih iz zanemarjenega in degradiranega prostora ustvaril enega najbolj izvirnih in prepoznavnih ljubljanskih gostinskih vrtov. Pisateljsko društvo je sicer najemno pogodbo vsa ta leta sklepalo le za obdobje enega leta. Petega decembra lani pa je Ivo Svetina Jazz Club Gajo s »prisrčnim pozdravom« obvestil, da je upravni odbor DSP sprejel sklep, da se »najemno razmerje v sedanji obliki, ki se izteče 15. oktobra 2017, ne podaljšuje«.

Mimogrede: vila Ebenspanger je modernistična vila v Tomšičevi ulici 12; v njej so trenutno sedež Društva slovenskih pisateljev, Društva slovenskih prevajalcev, Slovenski center PEN... Iz virov ni mogoče razbrati, kdaj je bila zgrajena in kdo je bil njen graditelj oziroma lastnik. Prvi podatki pa so iz leta 1932, ko je bila vila, pod takratnim lastnikom Oskarjem Ebenspangerjem, prenovljena. V lasti družine Ebenspanger je bila vse do septembra 1943, ko jo je zasedel nemški okupator in družino poslal v koncentracijsko taborišče; v njej je nastanil zdravnike iz bližnje Mladike. Po drugi svetovni vojni je v nepojasnjenih okoliščinah prešla v najem vladi Socialistične republike Slovenije (edina preživela Ebenspangerjeva – Adela – je po vojni živela v manjšem stanovanju pri pivovarni Union); sprva je v njej živel Boris Kidrič z družino, nato pa Boris Ziherl. Že leta 1957 je prešla v uporabo Društva slovenskih pisateljev, ki jo je nato do osamosvojitve Slovenije postopoma odkupilo.

In kot se je mogoče prepričati na lastne oči, to pa potrjujejo tudi številni sogovorniki, je vila, v kateri domujejo slovenski pisatelji, vsako leto v slabšem stanju.
Pisatelji stojijo za odločitvami upravnega odbora, Dragan Gajo je razočaran, več kot 1100 podpisov, zbranih v manj kot 24 urah, pa je tudi zgovoren dokaz, kaj si ugledni podpisniki mislijo o vojni za vrt Društva slovenskih pisateljev.