Ob trdi skorji
Maja in mož Gregor Stermecki, srečno poročena, oba pa z izkušnjo prevaranosti, seveda nista računala na to, da bo njuna pesmica, ki poslušalca sicer ne zasvoji toliko s kakovostjo, ampak s spevnostjo refrena, postala takšna uspešnica. Pravzaprav sta razmišljala, da bo pesem morda tudi popoln polom. Nepotreben pesimizem. Radijske postaje kar tekmujejo med seboj, katera jo bo večkrat predvajala, poslušalci, ki se jim, vsaj če sklepamo po nekaterih zapisih na spletnih forumih, ob njej od groze ježi koža, pa si je kljub silnemu trudu nikakor ne morejo izbiti iz glave. Virus Bilbi se je razširil, kako obstojen je oziroma kako uspešne bodo njegove mutacije, pa se za zdaj še ne ve.
Maja Pihler oziroma Bilbi, tako v hebrejščini rečejo Piki Nogavički, je Mariborčanka, igralka, plesalka in pevka, ki se je po študiju muzikala na Dunaju zadnja leta preizkušala v glasbenih gledališčih v Berlinu oziroma po vsej Nemčiji. Menda ji ni težko spokati kufrov in oditi v svet s trebuhom za kruhom. Ampak tudi boemskosti se skoraj vsakdo počasi naveliča. V Nemčiji hudo lačna sicer ni bila, najsrečnejša ob glodanju trde kruhove skorje tudi ne, pa še prave družbe za to ni našla.
Bilbi je Majin alter ego, pravi, lik radostne nagajivke v frfotajočih oblekicah, za katerim se lahko skrije in zaživi drugačno življenje, kot ga živi sicer. Bolj nagajiva je in že na prvem zmenku bi izblebetala marsikaj, jo opisuje Maja.
Hvala za vijolice
Bilbi je projekt, ki so ga v predstavitvi Nove popevke 2011, kjer je Maja v izbrani družbi glasbeni kakovosti zavezanih izvajalcev (na primer Maja Keuc oziroma Papir ter Patetico) nastopila s svojim bendom, opisala kot »pisan kalejdoskop življenjskih zgodb, začinjenih z zdravo mero humorja, tragike in samokritičnosti«. Maja v avtorskem smislu seveda hoče in pričakuje več od tega, kar je storila in povzročila s himno ljubic. Hudo bi bilo, če bi se ljudje za njo še leta drli le: »hvala za vijolice«, spregledali pa vse drugo, s čimer se Bilbi predstavlja na svoji prvi plošči oziroma na nastopih. Vabil dobiva precej. Je pač modni glasbeni hit sezone. Njena prednost sta izobraženost in izkušenost, a slovenski glasbeni odri in občinstvo so vendarle nekoliko drugačni od tistih v svetovljanskem Berlinu.
Svet, kot ga vidi Bilbi, je poln barv, topline in življenja. In takšna poskuša biti zato tudi njena glasba. To je dobro tudi za vse nas, poslušalce in gledalce. Samo, za božjo voljo, nikar še enih vijolic!
Varanje kot nacionalni šport
V intervjujih lahko beremo, da se seveda večinoma vse vrti okoli vprašanja, ali gre pri njenih vijolicah za avtobiografsko zgodbo. Pa ni, vsaj ne čisto, menda pa se v njej prepozna veliko ljudi in Maji, pardon, Bilbi, pošiljajo sporočila v slogu: »Kako pa si izvedela za mojo zgodbo? Saj je moja, a ne?« Očitno se pri nas kar na veliko vara.
V intervjujih lahko beremo, da se seveda večinoma vse vrti okoli vprašanja, ali gre pri njenih vijolicah za avtobiografsko zgodbo. Pa ni, vsaj ne čisto, menda pa se v njej prepozna veliko ljudi in Maji, pardon, Bilbi, pošiljajo sporočila v slogu: »Kako pa si izvedela za mojo zgodbo? Saj je moja, a ne?« Očitno se pri nas kar na veliko vara.
