Prima generacija smo bili, sošolke in sošolci, ki smo skupaj začeli odkrivati skrivnosti gledališča na AGRFT, tistega davnega leta 1981. Dejana Demšar (žal že pokojna), Bernarda Oman, Violeta Tomič, kasneje tudi Veronika Drolc, Iztok Mlakar, Branko Šturbej, Uroš Maček, Milan Štefe, Marko Boben, Jože Basaj (slednji je zapustil akademijo še pred koncem prvega letnika) in Konrad Kondi Pižorn (tudi on je odšel), v zadnjih letnikih pa se nam je pridružil še Brane Završan. Ja, res fejst letnik, z našo režiserko Barbaro Hieng (zdaj poročeno z Igorjem Samoborjem) na čelu. Razumeli smo se, podpirali, se skupaj učili, skupaj žurali in hodili v teater. Klapa, da se reče.
Pa prepevali smo. Ubrano in lepo. Ničkolikokrat se je zgodilo, da smo se zbrali naključno v naši sloviti Kavi (bifejček socialističnega tipa na Nazorjevi) in smo zapeli kakšno slovensko narodno tako presunljivo večglasno, da so pred nas kar leteli litri belega. Ja, ljudje so cenili naše petje.
Prizor s krsto
V tretjem letniku smo se morali spoprijeti z dvema stiloma, katerih najeminentnejša predstavnika sta Molière in Shakespeare. Bilo je zanimivo, ko smo se učili vedenja in hoje in stila, ki jih zahtevajo Molièrova dela. In bilo je neponovljivo, ko smo se učili Shakespearove v verze ujete misli govoriti tako naravno, kot bi bile naše, vsakdanje. Vsak od nas je na polletnem izpitu iz dramske igre nastopil v več prizorih in v več vlogah; dobil je eno veliko in več manjših. Živo se spominjam dialoga Antonija in Kleopatre iz istoimenske Shakespearove mojstrovine, ki sva se ga trudila med ljudi spraviti z Violeto Tomič: ena sama strast, prav posebna, malce na norost spominjajoča ljubezen, eno peklensko meseno poželenje, ki megli um in iz človeka dela, maltene, žival. Vsekakor ena najzahtevnejših igralskih nalog na akademiji in z Violeto sva opravila – junaško!
Nastopil sem tudi v manjši vlogi stražnika, skupaj z Iztokom Mlakarjem, Brankom Šturbejem in Bernardo Oman. Prizor je zahteval skorajda briljantno igralsko prezenco vseh nastopajočih. Režiserka/sošolka Barbara Hieng ga je postavila tako, da je Bernarda/kraljična klečala pred krsto, z obrazom obrnjena v krsto, s hrbtom pa proti publiki. Midva z Iztokom sva stala ob krsti, vsak na eni strani, mirno in pokončno, nemo in nepremično, s pogledom, usmerjenim nekam v daljavo, v smeri publike, seveda. Brankova naloga pa je bila, da je poskušal preprečiti, da bi vojaki krsto odnesli s prizorišča. No, in tu se je začela Brankova zgodovinska igralska bravura, katere, zelo verjetno, nikoli več v življenju ne bo mogel ponoviti (vsaj upam!).
Branku nenadoma spodrsne
Takrat je bil Branko vesel, celo malce razposajen mladenič, klenih štajerskih korenin, vidno in zelo zaljubljen v življenje, kot se mu je dogajalo v študentskih letih. Vehementen, pogumno drzen. Strasten, da malokdo tako zelo! In se je naš vrli Branko/Rihard približal tisti malo prej omenjeni krsti, pred katero je hlipajoč klečala nič hudega sluteča Bernarda, se ji je približal strastno in odločno šepajoč (kot mu je vloga Riharda velevala!), in njegova igralska naloga je bila, da za vsako ceno ustavi premestitev tiste krste, moja pa, da mu tega ne dopustim, zategadelj sem mu, skladno z dogovorjenim, ostro zabrusil: »Gospod moj, proč! Pustite krsto mimo!« To je Riharda/Branka hudimano razjezilo in z gromozansko glasovno forco bi se moral zadreti name, potegniti na plan velik viteški meč in ga, protestno, zapičiti v krsto, tako da bi Bernarda/kraljična kar odskočila od strahu. Jaz in Iztok pa bi se morala pokakati od strahu in ustreči njegovi odločni zahtevi.
In res je Branko/Rihard napel vse glasovne sile, zarjul prvi del stavka, katerega je moral izreči: »Ti stran, nesramni pes, če ukažem jaz!« povlekel, mukoma, velik viteški meč izza pasu, in ravno, ko ga je hotel pompozno zapičiti v leseno krsto, mu je, še danes nihče od nas ne ve, kako in zakaj, spodrsnilo, tako da je popolnoma zgrešil krsto in z mečem viteškim vred zakolovratil nekam pod krsto, telebnil v nič hudega slutečo Bernardo in jo skorajda pohabil, tako da je tudi ona padla iz klečečega položaja vstran. Si predstavljate naju z Iztokom?!? Prizor, ki bi moral ledeniti kri v žilah publike, se je sprevrgel v neponovljivo burlesko.
Nezadržni napad smeha
Brane se je motovilil in se poskušal pobrati, vmes popolnoma nerazumljivo jecljajoč vse tisto, kar se je sicer zgledno na pamet naučil, Bernarda se ga je poskušala otresti, njega in njegovega viteškega meča, midva z Iztokom pa sva se samo na mestu obrnila stran od publike, saj sva se že krohotala, ker se je bilo ob tem tako rekoč nemogoče zadržati.
Tako je presenečena publika spremljala burleskoidni proces Branetovega pobiranja, pomešan s kriljenjem in stokanjem Bernarde, vse skupaj pa sva, položaju primerno, začinila še midva z Iztokom, oba obrnjena od publike, s hrbtoma, ki sta se vidno (in slišno) tresla v neobvladljivem krohotu.
Se sploh ne spomnim, kako smo končali tisti nesrečni prizor. Vem le to, da se tako od srca nisem (skoraj) nikoli smejal. In to nenamerno in nehote.
Smeh je kar sam silil tako iz mene kakor iz Iztoka in midva ga nisva mogla zadržati, pa če sva se še tako preklemansko trudila. Sem pa ujel, da se smehu nista mogla ogniti niti dodobra presenečena Bernarda niti nič manj presenečeni Brankec, čigar namen je bil vse kaj drugega kot pa nehoteno burlesko zganjati. Mučno, seveda, ampak nepozabno smešno.
Tipičen primer, kako je od tragedije do komedije en sam majhen korak.
Lep, nepozaben spomin, katerega glavni protagonist je bil naš Branko Šturbej, odlični flegmatik, perfektni komik in takrat milolični fantalin, čigar edina srčna želja je bila – postati slovenski igralec. In to željo si je s svojim trdim delom prigaral v realnost, v vsej možni veličini. Sebi in nam vsem, njegovim sošolkam in sošolcem, v iskren ponos!
