Okorn (30): Obožujem trač, da je z menoj nemogoče delati

Mitja Okorn. Letnik 1981. Uvrščajo ga med režiserske zvezde prihodnosti. Zdaj nima prostih terminov. Je namreč polno zaseden z montiranjem svojega drugega celovečerca z naslovom Letters to St. Nicholas (poljsko Listy do M., slovensko Pisma za Miklavža), ki bo morda postal eden najbolj čustvenih poljskih filmov vseh časov. Vmes pobira pomembne nagrade za videospote, ki jih je ustvaril za priljubljeno skupino Afromental, in se izjemno zabava, ko snema reklamne oglase.

Govori hitro. Ne umika pogleda. Ne tehta besed. Naučene fraze pri Mitji Okornu odpadejo. Odločen, a v resnici občutljiv. Do solz. Je mladenič, ki živi (pre)hitro, in sam prekleto dobro ve, kaj počne, predvsem pa, kako. Deluje zunaj ideoloških okvirov in to je ena mnogih odlik njegove prefinjene filmske poetike, s katero gledalce preseneča, straši in jih spravlja v jok. Je človek, ki zna poslušati. In dovoli, da se tiho učiš od njega. Njegov dom je pravzaprav ves svet.

Kaj vam zadnje čase kvari spanec?

Moj novi celovečerni film Letters to St. Nicholas (Listy do M.), ki ga zdaj montiram. Sem v nekakšnem procesu, ko se mi zdi na primer danes posneti material vrhunski, že jutri pa se mi bo zdelo, da je vse čisto zanič. In čeprav montiram vse dneve, tudi ponoči, v sanjah vse še enkrat (pre)montiram. In to mi kvari spanec. Ampak tako je pri vseh projektih, ki se jih lotim. Živčnost pa stopnjuje predvsem to, ker si želim narediti najbolj čustveni poljski film vseh časov.

Ali vaša domišljija prehiteva resničnost?

Resničnost je absolutno prepočasna in v njej je resnično premalo časa za uresničevanje vseh mojih idej. Tudi (vsak) dan je zame čisto prekratek, domišljija nima premora.

Imate na splošno dober stik s seboj?

Imam, dokler ne padem v prevelike občutke, in takrat me ponavadi zanese. Pogosto na še boljšo stran. Včasih pa na slabšo in takrat nastane težava, ker se sam ne vidim, se ne morem ustaviti. Izgubim stik s seboj. Sodim pač med bolj impulzivne in v takem primeru so možni izpadi. Po eni strani mi je za te izpade žal, čeprav so ravno taki trenutki najpristnejši, najneposrednejši in najneizprosnejši odsevi Mitja Okorna. Zavedam se, da marsikoga lahko takrat tudi prizadenem, toda če je to čustveno inteligentna oseba, bo začutila iskrenost in iz tega dojela predvsem pozitivno plat. Prav zaradi teh izpadov lahko ljudje vedno računajo na moja neposredna in iskrena mnenja. Ki pa seveda lahko tudi bolijo.

Zdi se, da presneto dobro veste, kam postaviti kamero. So vas že povabili v Hollywood?

V Hollywoodu sem že bil na sestankih, predvsem z agenti, ki so mi ponudili režiranje tretjerazrednih filmov oziroma TV-serij. So mi pa hkrati odsvetovali, da bi to sprejel, z namigom, naj raje najprej posnamem kakšen dober film. In se nato vrnem. Z dobrim filmom bi namreč lahko imel veliko boljše izhodišče in s tem vstopnico za snemanje prvorazrednih filmov. Gre za to, da če v Hollywodu enkrat padeš med tretjerazredne režiserje, se težko še kdaj prebiješ na vrh. Zdaj mi veliko pomeni že to, da poznam pomemben krog ameriških in angleških producentov, ki me spodbujajo in pričakujejo, da se bom izkazal s celovečernim filmom, ki sem ga letos posnel na Poljskem. Tako da vse ob svojem času, v slogu angleškega pregovora »All good things to those who wait«. Ali kot bi rekli moji Poljaki: »Małymi krokami do przodu!« (Z majhnimi koraki naprej.)

Celotni pogovor si preberite na http://www.polet.si ali pa kliknite tukaj.