Poskušam se preseliti v njuno glavo, v njune misli. V Samovo, v Izino:
Samo mehko Logirati sva se hotela v medije, čisto na Izi. Samo izboljšati želiva svet. Zmanjšati izpuste toplogrednih plinov. Midva sva za čist zrak. Čisto vodo. Čisto zavest.
Midva sva drzna. V nekem intervjuju je Samo o nastajanju Talking Toma dejal, da je drznost pomembna: »Vključiti moraš humor, ki je na meji sprejemljivega.«
Ko sem logiran v njuno glavo, imam rahel glavobol, nekaj ne štima, nisem pa prepričan, ali me občutek vara ali ne.
Očitno nelagodje Sama in Ize Login glede njune preteklosti je lahko upravičeno, a odločitev za sodno prepoved pisanja Reporterjevih novinarjev in TV-oddaje Bojana Požarja se mi zdi pretirana. Argumentirati, da nista javni osebnosti, o katerih lahko novinarji brskamo globlje kot po zasebnosti slehernika, je nesprejemljivo. Predvsem trči ob ustavno vrednoto svobode tiska in vzbuja sume, da nekaj ne štima.
Nekaj ne štima zato, ker ni tako težko najti prijaznih intervjujev, v katerih Iza in Samo govorita o svoji zasebnosti. Lani poleti smo v videointervjuju za Al Jazeero Balkans izvedeli, kako sta se spoznala, kje sta bila na dopustu, da zjutraj telovadita in prakticirata jogo, da pijeta zelenjavni sok in da sama kuhata, če imata čas.
A v istem intervjuju smo tudi izvedeli, da so bile eden od razlogov za preselitev podjetja na Ciper davčne olajšave. Kolegi na Financah pa nikakor niso dobili jasnih pojasnil, kako to, da sta po lastnih trditvah že pred leti svoj lastniški delež v podjetju Outfit7 prenesla na fundacijo in da nista lastnika te fundacije. Spraševali so se, kako je mogoče, da sta potem prodala Outfit7 za 600 milijonov evrov, če pa nista več lastnika tega podjetja? Odgovora niso dobili.
Dobrodelnost je lahko zdravljenje slabe vesti. Ob vseh svetovnih problemih z revščino, lakoto, neenakostjo me usmeritev bogatašev v zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov nekako ne prepriča. Sploh če jih ob vseh zasluženih milijonih tako zelo motijo visoki davki, da iščejo zavetje na ciprskih obalah. Ja, saj vem, kaj boste rekli nekateri, vse je zakonito, slovenska država je z davki pogoltna... Ne kupim.
Zelo me skrbi tudi lahkotnost prepovedi medijskih objav. Slovenija je bila utemeljena tudi z borbami za svobodo tiska. Boj proti zloglasnemu 133. členu Kazenskega zakonika Socialistične federativne republike Jugoslavije, ki je uzakonil verbalni delikt, so pomagali sestaviti kolaž, ki je tlakoval pot v demokracijo.
Bistvena razlika z zdajšnjim časom je seveda ta, da je bilo v takratni Sloveniji jasno, da gre za neumen člen, a da orožje proti njemu ni le pravno, ampak predvsem politično. Ko je padel režim, je bilo jasno, da bo šel v pozabo tudi 133. člen.
Zdaj sta Iza in Samo samo začasna zmagovalca v sodni bitki za popolno nedotakljivost svoje zasebnosti. Na sodišču bo v nadaljnjih fazah postopka treba trditve o domnevni preveliki zvedavosti medijev še zelo trdno utemeljiti. Morda jima bo na koncu žal, da sta s sprožanjem prepovedi preveč opozorila nase.
Slovenci imajo radi zgodbe o uspehu, še posebno če gre za športnike. Če gre za politike, niso preveč prizanesljivi. Če gre za gospodarstvenike, niso povsem prepričani. Če gre za bogataše, so predvsem nevoščljivi.
Vračam se v njuno glavo, v njune misli:
Samo iz medijev sva se hotela OdLogirati. Nič kaj na Izi, ker brez sodišč ni učinkovito. Midva najbolje veva, kaj je za svet najbolje, kakšna je najina vloga v ustvarjanju sveta, ki bo po meri ljudi.
Le kako nama ne verjamete, če pa sva podprla pobudo Giving Pledge, s katero se je 168 bogatašev zavezalo, da bodo večino svojega bogastva namenili za človekoljubne projekte? Ali Bill Gates in njegova Melinda nista dovolj prepričljiva z idejo, da najbogatejši večino svojega bogastva namenijo za človekoljubne namene?
Še vedno imam rahel glavobol. Raje bi videl, če bi Loginova pokazala več drznosti in razumevanja za svobodo tiska.
Nekaj tu ne štima. Kot bi rekli modreci, čas bo pokazal, ali me občutek vara ali ne.
