Nihče v njegovi družini ni igralec. Oče je zdravnik, pravzaprav nefrolog, in znan obraz na slovenski glasbeni sceni, saj igra v skupinah Nula Kelvina in Small Talk. Mama dela v marketingu, vendar tako kot oče obožuje glasbo in igra klavir. Voranc je odraščal z umetnostjo in je že od mladih nog rad nastopal. Od četrtega leta je bil pri lutkah, sodeloval je pri predstavah v osnovni šoli, konec osnovne šole je začel obiskovati Malo impro šolo, gledališko skupino Artizani, Pionirski dom, Šolsko impro ligo. Konec srednje šole se je odločil za AGRFT, kamor mu je uspelo priti v prvem poskusu. »Doma so me ves čas podpirali. V nekem trenutku nisem bil prepričan, vendar mi je mama rekla, naj samo grem. In to je bilo to,« se spominja.
Voranc je danes stalni član Lutkovnega gledališča Ljubljana. Vsestransko nadarjeni igralec je, kaj pa glasbeno, tako kot starši? »Ne znam igrati klavirja,« pove v smehu in doda, da zna igrati kitaro, vendar je že dolgo ni imel v rokah. Zadnje čase je njegov urnik zelo natrpan. Poleg snemanja za Reko ljubezni je za njim premiera muzikala Rent v MGL, nastopil pa je tudi v predstavi Kamniti čevlji. K projektu, ki je pravzaprav njena magistrska naloga na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, ga je povabila srčna izbranka, koreografinja in plesalka Anja Mejač. Ona tudi skrbi, da Voranc ne bi pozabil na katero izmed številnih obveznosti, ki sestavljajo njegov vsakdan. Zna se namreč zgoditi, da vstane ob petih zjutraj, domov pa se vrne pozno, okrog desetih zvečer. »Ko imam prosto nedeljo, sem zelo vesel,« se zasmeji. Divjega tempa se je navadil, tudi tega, da povprečno spi le pet ur na dan. »Opazil pa sem, da sem zadnje čase bolj siten kot po navadi, kar mi gre precej na živce, ampak … To se opazi predvsem pri odnosih, saj si večkrat zaželim svojega miru,« prizna Voranc. Z Anjo živita skupaj. Dva mlada umetnika, aktivna vsak na svojem področju, vendar se kljub nenehnemu hitenju in stresu podpirata in razumeta. »Super nama je, čeprav je lahko tudi naporno. Jaz sem se moral prilagoditi in tudi ona se je morala,« se nasmehne. Prostega časa ima zelo malo. »In takrat velikokrat ne delam prav nič. Doma sem, počivam, razmišljam, ležim. No, včasih se dobim s prijatelji. Igramo tarok.«
Prizna, da si mora organizirati življenje po urniku, drugače je lahko precej naporno. »Za ves mesec vnaprej, sicer ne vem, kdaj sem prost, saj se mi dogaja toliko stvari! Imam urnik. Z Anjo sva se dogovorila, da mi bo urnik pisala ona,« pove v smehu. Ne, to ni šala. »To je delo, ona mora vse skupaj pregledati in pošiljati naprej.« In kakšno je videti življenje po urniku? »Ni hudega stresa, sem tak človek, da živim s tem in grem naprej s tem. Zaradi urnika je moje življenje lažje,« pove.
Brez neprijetnih situacij
Njegovo življenje je na neki način na glavo obrnila tudi Reka ljubezni, v kateri igra tihega Blaža. »Od tega projekta nisem ničesar pričakoval, nisem razmišljal o tem, kaj vse bo prinesel s sabo. Zdaj sem tukaj in se imam super.« Zamišljeno doda, da zadnje čase premišljuje predvsem o tem, kaj bo Reka ljubezni prinesla njegovi karieri. »To še ugotavljam. Ne bi si denimo želel, da me potegne v televizijske vode, bolj me zanimata film in gledališče,« prizna. Komerciala ga ne zanima, še pove. Igrati Blaža je zanj precejšen izziv. »Ustvariti sem ga moral skoraj samo iz svojih izkušenj, ker ni bilo dovolj napisanega materiala. Zdaj pa je materiala vse več in se vedno bolj oblikujem.« Za gledalce in mimoidoče je kar Blaž. »Nisem še imel neprijetnih izkušenj,« pravi in doda, da v pozornosti ne uživa pretirano. »Takrat moram premišljevati, kako naj se obnašam. No, verjetno se bom tudi tega navadil in se sprostil,« se zasmeji. Prizna še, da si tu pa tam ogleda kakšen del Reke ljubezni, a ne v vlogi gledalca. »Bolj v vlogi kritika. So stvari, ki jih vidim in se pohvalim, so pa tudi določeni prizori, ki smo jih odigrali na hitro in zaradi katerih bi se najraje pogreznil v zemljo.« Ne moreva mimo dejstva, da je postal ljubljenec ženskih src, čeprav pravi, da tega sam še ni opazil ali začutil. »Mogoče bi si moral na facebooku ustvariti profil za oboževalce,« pove zamišljeno. »Svojo slavo bi lahko izkoristil za stvari, ki so mi pomembne,« razmišlja.
Glasba, internet, politika
Če ga torej želite videti od blizu, je najbolje, da obiščete Lutkovno gledališče. Prvega decembra prihaja na spored predstava Kralj Matevžek. »Koncept in zgodba odpirata temo, ki se ujema z današnjim časom. Gre za knjigo, ki je bila napisana pred skoraj stotimi leti. Otrok postane kralj. Kako vladati? Pravzaprav gre za ustroj države skozi otroške oči. Tega projekta se izjemno veselim,« prizna in doda, da je delati za otroke izjemno doživetje.
»Odzivajo se. V svetu facebooka, tablic, pop zvezd se mi zdi, da lahko otrokom zelo hitro nekaj posredujemo, saj stvari kar vpijajo.« Ugotovi, da veliko staršev otroke usmerja v vode, v katerih sami niso uspeli. »To je postalo nekaj naravnega. Najteže je otroka spustiti in mu dovoliti, naj počne tisto, kar ga veseli.« Voranc še pove, da je imel sam pri tem veliko srečo, kot otrok namreč nikoli ni imel zvezanih rok. »Moj oče si je vedno želel postati igralec in je zelo vesel in ponosen, da je meni uspelo. Z njim se veliko pogovarjam o svojem delu in predstavah.« Proti koncu pogovora dobi preblisk, da mi je pozabil povedati, da je imel v srednji šoli svojo glasbeno skupino. Glasba mu veliko pomeni, ob njej se sprošča, blizu so mu različne zvrsti – rap, hip hop, trap, synthwave, darkwave, reggae … Tudi za brskanje na spletu si večkrat na dan vzame čas, sploh zato, ker ga zanima tehnologija. Tudi politika in ekonomija, za katero pa žal nima toliko časa, kolikor bi si želel. »Že pred leti sem rekel, da je internet poleg kolesa najpomembnejši izum človeštva,« se še zasmeji simpatični igralec.
»Preberite več v Suzy, naši novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite na brezplačno številko 080 11 99.«
