Že davnega leta 1993 so me prijatelji iz tujine, konkretno iz francoskega Marseilla, članice in člani tamkajšnje teatrske zasedbe, ki še dandanašnji sliši na ime Cartoun Sardines, zelo prijazno poučili o tem, kako neverjetno pomemben je nasmejan obraz. Tudi, če ne kar predvsem, za gledališke ustvarjalce. In še prav posebno za – igralce. Poučili so me o znamenitem francoskem igralcu nekolikanj starejše generacije, svetovni legendi, imenovani Maurice Chevalier. Ta neprekosljivi odrski in filmski šarmer je, bojda, tako pravijo, pred vsakim nastopom stopil v zakulisju pred ogledalo, se iz srca iskreno nasmehnil življenju in si čisto tiho zašepetal "Ljudje, rad vas imam!", potem pa se je odpravil pred gledališko publiko. Nasmejan in iskreno srečen, da lahko počne natanko to, kar mu srce veleva. Nalezljivo priljuden je bil, ta njegov srčni nasmeh, ki je osvajal nepregledne množice gledalk in tudi gledalcev po vsem svetu.
Netopir v Mariboru
In prav tak nasmeh, pravkar omenjeni chevalierski, sem zaznal tudi sam, pisalo se je leto 1987. Služil sem vojaški rok v štajerski prestolnici, Mariboru, in trudil sem se na vse kriplje, takrat 27-letni možakar, ki je imel v žepu diplomo igralca AGRFT, delavsko knjižico ljubljanske Drame SNG, za seboj tudi že poroko in prihod prvorojenke Tinkare, trudil sem se, torej, da bi mi tisto leto vojaščine minilo, kar je le mogoče zdržno in hitro. In sem imel nepopisno srečo, da mi je moj poklic omogočil delo v "vojaški" kulturi, ki resnično ni bilo ne vem kako zahtevno, še manj pa naporno. Marička, če se samo spomnim, kako sem skorajda vsako možno minuto dobesedno bežal iz kasarne v gledališče mariborsko, v katerem je takrat domovala tudi Opera mariborska, pa balet mariborski pravtakisto.
No, in se je pripetilo, da se je takratno vodstvo mariborske Opere odločilo, da bo na program umestilo slovito, leta 1874 ustvarjeno, Johanna Straussa ml. opereto, Die Fledermaus ali Netopir imenovano. Niti nisem vedel, da je bilo takrat to kar pogumno dejanje, saj do tiste znamenite mariborske premiere navedene operete, leta 1987, ta ni bila zaželena na slovenskih opernih deskah. Kakor koli že, vrlo vodstvo takratno (operno, seveda!) je v goste povabilo dodobra uveljavljenega zagrebškega režiserja Vlada Štefančića. Možakar, sicer rojen v Vukovarju leta 1931, je bil imeniten igralec pa direktor zagrebškega gledališča Komedija, še prav posebno pa se je vtisnil v duše in v srca sodržavljanov (pa tudi vseh drugih) s svojo neomajno, neutrudno in neprecenljivo voljo in ljubeznijo do – muzikalov.
Straussova glasba mi je bila od nekdaj strašansko blizu. Zato ni bilo prav nič čudnega, da sem od začetka študija Die Fledermausa mnogo pogosteje bežal iz kasarne v teater. Skorajda na vseh vajah sem bil, tistih odrskih, seveda. Varno skrit v temi sem srkal vse, kar se je na odru dogajalo. Tudi fascinantno delo režiserja Vlada Štefančića. Mati mila, kako je ta človek znal delati z ljudmi, s pevkami in s pevci, ki pa so morali biti v Netopirju tudi zelo dobri igralke in igralci, tudi v govorjenih partih, ne le v zapetih. Nisem slišal, da bi kadar koli neprimerno povzdignil glas na kogar koli. Nisem ga videl slabe volje!
Kot stara prijatelja
Srečala sva se v gledališkem bifeju pred eno izmed vaj. Jaz v vojaški uniformi, on z zanj značilnimi šopi zapiskov, ki jih je nosil v rokah, poleg torbe. Jaz sem nekaj žulil, on pa si je naročil jutranjo kavico. In me je ugledal, tam, ob šanku sedečega in očitno mu je bila moja vojaška uniforma toliko zanimiva, da me je ogovoril. "Privat ili službeno?!" je rekel, jaz sem pa tako rekoč zablejal v njega, saj me je ne le dodobra presenetil s tem, ko me je ogovoril, temveč je bilo presenečenje tolikanj večje, ker v tisti zmedenosti moji sploh nisem razumel hudomušnosti njegovega vprašanja. Pa se je Vlado takoj nasmehnil, in tisti njegov nasmeh je usodno pripomogel, da sem iz sebe spravil iskren smeh, ne le nasmeh, in je pogovor stekel kot namazan. Beseda je dala besedo. Zaupal sem mu kompletno takratno življenjsko zgodbo, kot bi se poznala že leta. Poslušal me je z neigranim zanimanjem in mojo pripoved dopolnjeval s svojo življenjsko zgodbo.
Resnično še dandanašnji ne vem, kaj, hudimana, je bilo takrat v zraku, da sva se zaklepetala tako neverjetno sproščeno, spontano, iskreno in poglobljeno, kot bi se poznala že desetletja. "E, Romane moj, vidiš ti, koliko vremena je trebalo, da se opet Strauss čuje sa mariborske pozornice?" mi je skorajda šepetaje rekel v nekem trenutku. Nisem ga povsem razumel, saj mi vse skupaj ni bilo toliko znano, kot mi je danes. "Ja sam ne samo oduševljen, da su me pozvali. O, ne, ja sam ti, Romane moj, ja sam ti – sretan čovjek! Eto, to sam ti ja! Sad i tu!" je nadaljeval. In v njegovih vedno bolj nasmejanih očeh sem ugledal kristale solz radostnic.
Po premieri
Čas je tekel skoraj tako hitro, kot teče danes. Prišel je premierski večer. Nisem manjkal, seveda ne! Le da sem si tistega večera nadel civilno obleko, pa kravato sem tudi pridodal. In sem gledal in poslušal pevsko-igralske bravure Inge Heinl (grof Orlovski), Janeza Lotriča (Alfredo), Dunje Spruk (sobarica Adela) pa vrhunskega Volodje Pera v vlogi paznika Froscha.
Po končani predstavi se mi je uspelo vtihotapiti na sprejem, ki ga po navadi vodstva tovrstnih umetniških institucij prirejajo za ustvarjalce predstav. Prostor, kjer so ga pripravili, je bil nekako nobel okrašen. Ljudje so bili sila elegantno ogvantani, videl si lahko in moške frake in ženske večerne toalete. Gospod Vlado Štefančić je bil prav tako šik in v stilu kot vsi ostali. Zagledal me je, kako sem se k šanku prerival, in mi je že od daleč mahal, naj ga počakam. In se je nekako pririnil do mene in me objel, kot bi bil tudi jaz del njegove zmagovalno zmagoslavne ustvarjalne ekipe, in mi je, tokrat na glas, rekel: "E, Romane moj, vrijeme je na Straussovoj strani! Bilo je, je i bit če! Uvijek!" In že mi je v roke potisnil kozarec penine, da sva nazdravila. Straussu, ki se je v Maribor v obliki Netopirja po toliko desetletjih vrnil, pa vsem pevkam in pevcem, ki so tistega večera blesteli, pa najinemu, samo na videz mimobežnemu mini prijateljstvu. In sva, z vsemi prisotnimi vred, zapela tisto znamenito napitnico grofa Orlovskega, ki je obče znana kot "Chaque un a son goute!" (kar bi v prostem prevodu pomenilo: Vsakemu po njegovem okusu).
Gospod prijatelj Vlado Štefančić, počivaj v miru! Tam, zgoraj, med angelskimi notami Straussovimi. Naj ti večno zvenijo! Tudi v tvojo čast! Si to zaslužiš, da si bolj ne bi mogel!
