Največ naredi, ko nič ne dela, le trpi

Če se kdaj sprehajate po Ljubljani, potem ne morete zgrešiti 65-letnega kiparja Jakova Brdarja oziroma njegovih skulptur, s katerimi je med drugim polepšal Mesarski most. Njega pa pogosto srečamo na kavi v Platani, kjer se dobiva. Pove mi, da je tukaj najboljša kava, in si naroči kratko. »Včasih je niti ne spijem, ampak ne vem, kaj bi drugega.«

Dela tudi z nogami

Pravi, da si za poživitev sicer raje privošči cviček ali bevando. »Malo jem, malo pijem...« In veliko delate, ga dopolnim. »Malo za šalo, malo zares: včasih največ naredim, ko nič ne delam. Takrat, ko najbolj trpim.« Ko naredi požirek kave, reče: »Neka gospa me je že vprašala, ali sem v depresiji. Včasih si odsoten, nekomunikativen, vendar ni s tem nič narobe,« se nasmehne. »Drugače pa se rad šalim.« In to takoj dokaže: »Imam dve imeni: v slovenščini je Jaka Hribar, v hrvaščini pa Jakov Brdar.«

Ko ga vprašam za njegov proces dela, mi razloži: »Velike skulpture delam iz gline in jo mešam z vodo. Naredim ogromno testo, to je po 700 kilogramov gline. In krasno spim od tega! Hoja po zemlji, to mešanje z nogami, mi očisti telo in zmasira stopala. Včasih se pošalim, da so moje najboljše skulpture narejene ravno z nogami,« in se nasmeji.

Nato se odpraviva do Mesarskega mostu. »Simboliki pravijo, da se z vsakim človekom rodi duhovno bitje. Večina ljudi šele, ko pride v zrela leta, dojame, da so mu premalo prisluhnili. Če opravljaš poklic, ki ti je namenjen, boš srečen. Dogaja se, da ljudje v zaporu najdejo poklic, po katerem so hrepeneli na svobodi, in nočejo iz zapora.«

Kot bi zadel na lotu

Ko ga vprašam, zakaj ima s sabo papirnato vrečko, pojasni: »Ko sem pred 23 leti živel v Berlinu, sem bil brez denarja. Hodil sem na odprtja razstav in tam niso ponujali hrane kot tukaj v Ljubljani, ampak samo arašide in pistacije. In jaz sem kradel.« Brez zadržkov pove, da ni imel denarja. »Sicer nočem govoriti o tem, ampak enkrat me je en klošar vprašal, ali imam kakšno marko. Rekel sem mu, da nimam niti za kavo, in mi je potem on dal drobiž.« Honorar za kip Rudolfa Maistra leta 1999 na Kolodvorski ulici je bil njegov prvi. »Malo se ti zmeša, če nimaš nič in potem dobiš denar, kot če bi zadel na lotu,« se nasmehne.

Ko ga vprašam, kako je pri njem z ljubeznijo, mi najprej pove: »Včasih me sreča kakšna ljubljanska dama in mi reče, da je bila zaljubljena vame kot študentka. Jaz si je pa takrat nisem upal pogledati.« Ko se usedeva zraven njegovega kipa volka, pove: »Ne razumite me narobe, ampak najlepši nasmeh, ne glede na to, koliko smo stari, je mamin.« Pravi, da je on večni otrok. »Še danes, ko pridem v atelje, ne glede na vero, prižgem svečo. Že zaradi tega, da ne pade kakšna skulptura sama od sebe dol,« in se nasmehne. Pravi, da je včasih skulpture popravljal, vendar zdaj ne več. »To se ne sme.«

Tudi nogomet gleda z umetniško dušo. »Gledal sem tekmo med Argentino in Švico. Najbolj me je prevzela svetloba na začetku, sončni zahod. Snop svetlobe je bil tak kot na slikah Mihajloviča Rodčenka, tako diagonalno.«

Zna prerokovati

Če ste kdaj srečali Jakova, potem veste, da rad pogleda tudi v roke. »Malo sem nagajiv, saj v tej kulturi manjka hudomušnosti,« razloži, zakaj. »Ko je mama prišla na operacijo v Ljubljano, sem jo držal za roko, in v tisti sobi je bilo pet žensk njenih let. Nato ena vpraša, ali znam gledati v roke, in moja mama reče, da Jakov zna. In potem sem vsaki pogledal v roke in ji povedal nekaj o pameti, življenju in ljubezni.« Za konec pogleda še v moje in hudomušno reče: »Hvala bogu, da nisem mlajši.«