Obisk pri njem je vedno nekaj luštnega, sploh ko s tem začneš dan. Z ženo Zvonko Makuc dneve začenjata skupaj, pravi, čeprav je ona veliko prej pokonci. »Vstane že ob petih, ko se zbudim, prebere že vse časopise in je na tekočem,« prikima. Mu kdaj prefiltrira novice in pove le dobre? »Odvisno od lune,« se zareži Gojc. »Pogosto se že navsezgodaj ujezi zaradi stanja po svetu, ko jaz še niti ne razumem, kaj se je zgodilo.« Kaj pa njega ujezi? »Človeška bebavost,« skomigne. »Žal imamo tega v izobilju.«
Ljubezen
Par sta že 31 let, naslednje leto bosta obeležila še 20. obletnico poroke. A na te stvari ne dasta veliko. »Oh, imam srečo, da me soproga ne privija, če pozabim na obletnico,« zamahne z roko. »Tudi ker sama pozabi nanjo in jo včasih celo jaz spomnim!« Čeprav čas tako neusmiljeno teče, je njuna ljubezen danes zagotovo močnejša kot na začetku. Vse se je namreč začelo z usodno usnjeno jakno na hodnikih RTV Slovenije. »Kot kostumografka jo je potrebovala za film, in ko me je zagledala v njej, me je prosila, naj jo za mesec dni zamenjam za neko drugo (res grdo) jakno iz skaja. Brez vprašanj sem jo slekel in ji jo podal. Pozneje mi je povedala, da je to v njej prebudilo zanimanje za človeka, ki je pomagal.« Usoda je hotela, da je po vojski začel snemati film Sonce za dva, pri katerem je Zvonka delala kot kostumografinja. »Najina ljubezenska zgodba se je prav poetično začela v prelepi Lipici.«
Med njima je 11 let razlike, a jima to ni nikoli predstavljalo težave. »Kot vsak mlad fant sem si želel imeti starejšo žensko, zrelo in izkušeno, rezultat pa je, da je še vedno pri meni doma,« se pošali in v isti sapi popravi: »To je sicer šala, v resnici sem jaz pri njej doma!« Kot vsak odnos je šel tudi njun skozi preobrate, prepeljal ovinke in plezal čez prelaze, a pomembno je, da sta jih prevozila skupaj. »Predvsem moški smo znani po tem, da imamo faze odraščanja in ponovnih pubertet, a je Zvonka zelo modro in zrelo vse te ovire preskočila in zgladila, da je še danes tako, kot je.«
Ker sta oba temperamentna, ni ne tihe maše ne mirnih prerekanj. »Ah, kje pa, glasna sva in se razburjava, drug drugemu vpijeva, naj ne kričiva,« se zasmeji. A imata raje, da je tako. Stvari zgladita sproti, o vsem se pogovorita in vzdržujeta zdrav, spoštljiv odnos, pri katerem vsak tudi kdaj popusti. Gojc potihoma prizna, da ga je Zvonka prav fino strenirala. »Še vedno me dresira,« pravi, »ne glede na to, kako sem se ali se še vedno upiram. Trening se nikoli ne konča.« Kljub temu še nobeden ni stal na vratih s kovčki v roki, se smeji.
Poroke si nista nikoli preveč želela, pač pa je hči Tamma nekega dne vprašala Gojca, če si upa vprašati mamo, če bi se poročila z njim. Kot pravi moški je seveda rekel, da si upa, ni pa pričakoval, da bo privolila. Rezultat je bila lepa, osebna in srčna poroka. »Vsak človek je unikat,« pravi. »Če najdeš svoj unikat in drug drugega brusita v biser, ga ne spustiš iz rok.«
Humor in glasba
V mladosti je bil Gojc suhcen, sramežljiv pobič, ki mu nastopanje ni delalo težav. »Nisem maral fizičnih obračunov, nisem se pretepal in bil pobalin, a ker sem bil drobižek, je bilo pametno, da sem se takšnim stvarem izogibal.« Kljub temu je pri tabornikih marsikaj raziskal in ušpičil, vendar pravi, da je kot vsak otrok tudi on moral narediti kakšno mladostniško neumnost in nepremišljenost. Čeprav je bil precej introvertiran, je kmalu ugotovil, da njegov humor ljudi zabava. »Mislim, da je to morda dedno, saj je bil moj oče strahotno duhovit človek. Skupaj sva spisala 15-minutni skeč o (dobrem vojaku) Švejku in ga uprizorila na srečanju taborniških odredov v Bohinju. Takrat sem prvič začutil gušt, ko ljudi nasmejiš.«
Če najdeš svoj unikat in drug drugega brusita v biser, ga ne spustiš iz rok.
Mi ga sicer poznamo kot Gojca, a to ni njegov edini nadimek. Na akademiji je bil Goje, pride pa tudi dan, ko zazveni njegovo rojstno ime. »Pri soprogi je takole,« se nasloni nazaj in zajame sapo. »Najprej sem Gojči, za tem Gojko, nato Gojc in še Gojmir, na koncu sem pa Lešnjak. Zadnja je skoraj pri kovčkih, o katerih sva se prej pogovarjala. Že ko sem Gojmir, se mi v glavi takoj prižgejo alarmi!«
Glede na to, da je poročen s kostumografko, je neizogibno vprašanje, koliko je vplivala na njegov slog oblačenja. »Ne samo, da je vplivala, tudi v tem trenutku imam na sebi samo tisto, kar je izbrala ona,« bruhne v smeh, žena pa odločno pripomni: »Zdaj mu kupujem takšne majice in hlače, da sem mirna in vem, da bo še nekako urejen, tudi ko se bo oblekel sam. Drugače bi bil kot najbolj pisana papiga.«
V njegovem srcu ima posebno mesto tudi glasba. »Vsak mulc mora imeti bend,« pravi. »Tudi jaz sem ga imel.« Njegova prva skupina se je imenovala Srp, ki mu je 1995., ko so socializem uničili in začeli tajkunski pohod, priklopil tudi kladivo (oz. D'Hamrs). Vse se je začelo z violino in kitaro. »Prva kitara, ki mi jo je poklonil pisatelj Ignac Koprivec, je bila seveda črna, kot narekuje Vlado,« se zasmeji, »a prvi bobni, na katere je igral prijatelj Jurki, so bile narobe obrnjene škatle za pralni prašek.« Koprivec je bil Gojcu mentor, saj mu je posojal tudi svojo abonmajsko vstopnico za Slovensko filharmonijo. »Tako sem si širil obzorja, znanje in okus.«
Od ljubezni do glasbe do skladateljskega dela ni bilo velikega koraka, čeprav Gojc svojim bogatim izkušnjam navkljub pravi, da se s tem ni nikoli profesionalno ukvarjal. Vseeno pa se oboje v njegovem življenju prepleta, naj gre za Mammo Mio!, Teater Paradižnik ali Znan obraz ima svoj glas. Žena ga označi za pravi gejzir ustvarjalnosti. »Veste, kako dobro fotografira, predvsem portrete!« vzklikne. »Vedno pravim, da ima preveč talentov za eno življenje.«
Martinovo po Gojčevo
Ker je znan kot velik hedonist, ga vprašam, kakšne užitke si privošči. Martinovo je za vogalom, Gojc pa ogromno dela, pazi na prehrano zaradi težav z diabetesom, kaditi je nehal že pred davnimi leti. »Res je, že 11 let ne kadim,« prikima. »A nikar ne mislite, da zaradi diabetesa nikoli ne pojem tortice. Jo, a sem zmeren in previden, prej razmislim, kaj vse sem ta teden že pojedel.« Obstaja pa še en presenetljiv del, kjer lahko pili in hrani svoj hedonizem – Čarokuhinja pri Atu, oddaja na RTV Slovenija. »Potrudimo se, da je zabavna, a tudi spodbuja ljudi k ustvarjanju in zanimivim improvizacijam v kuhinji. Moram povedati, da vse, kar skuhamo v oddaji, potem tudi pojemo!« Od tam prinese marsikatere recepte in zamisli, ki jih uporabi za domačim štedilnikom – ne le, kadar jedi uspejo, tudi ko ugotovi, da jim kaj manjka. »V tem je moj hedonizem,« se nasmehne. »Čaram tudi doma, naredim drugače ali kaj dodam.«
Med vinarji ima veliko prijateljev, bil je tudi slovenski vitez vina, saj je velik vinoljub, a zadnjih nekaj let je vsako martinovo zaposlen kje na odru, zato se na mnoga vabila na praznovanja ne more odzvati. »A po mojem je to eden najbolj čistih in poštenih praznikov, svojevrstna religija, da iz mošta resnično naredimo vino, ki ga moramo obravnavati kot božji dar. In to rečem kot pravi ateist.« Svojo ustvarjalnost sprošča tudi tam, saj iz lesa trenutno ustvarja poličke za enoteko, kamor bo previdno shranil svoj visnki arhiv.
Z Zvonko sicer rada potujeta, čeprav so potovanja postala naporna – ne le zaradi čakanj na letališčih, a tudi zaradi teroristične sodrge, ki nam greni življenje. Njo vleče v Argentino, kjer je Gojc že bil, on si želi videti Kitajsko. »Enkrat sem že skoraj bil tam, čisto na meji, ko me je oče peljal po Sovjetski zvezi. Tudi Argentino bi ženi z veseljem pokazal, a se mi zdi, da starejša, kot sva, bolj se najine destinacije ožijo na Šiško, Horjul, Ricmanje in podobne eksotične kraje.« V življenju ga je najbolj presunil obisk razvalin Machu Picchu. Pravi, da je to sveti kraj, kjer je prvič podvomil o svojem ateizmu. »Prvič sem jih obiskal s Tonetom Fornezzijem - Tofom, drugič pa sem na ogled peljal ženo. Pa bi z veseljem še kdaj šel.«
Čeprav včasih celo riše, ustvarja z lesom in piše, na to, da bi napisal knjigo, še ni pomislil. »Odlična ideja,« prizna. Od projektov, ki se jih še ni lotil, pa se najbolj veseli enega. »Penzije,« preprosto reče. »A do tja je še 7 let.« Morda bo imel takrat čas, da spiše to knjigo.
»Preberite več v Suzy, novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite brezplačno številko 080 11 99.«
