Ustanovitelj in vodja kvarteta Big Ben, iz katerega je nastala legendarna pop skupina, ki je v devetdesetih letih zabavala mladino s pop uspešnicami, kot je Nancy iz Ljubljane, glasbenik, avtor, zadnja leta pa TV-voditelj in mirovnik, ki je segel v roke trem papežem in dalajlami. Gianni Rijavec nam je tik pred koncertom v Vili Vipolže zaupal nekaj drobcev življenjske poti, ki ga je pripeljala do glasbe, ki jo, pravi, čuti najbolj od vseh.
Zdi se mi, da se vas še vedno najbolj spominjamo predvsem po glasbi skupine Big Ben, ki je bila v devetdesetih precej popularna. Pa vendar ste ogromno skladb ustvarili samostojno.
Z Big Benom sem prenehal sodelovati leta 1995, tako da sem že 22 let na svojem. Res pa je, da v tem času nisem bil tako zelo glasbeno aktiven, čeprav sem izdajal plošče. Mislim, da moja glasba zato ni prišla do ljudi tako, kot bi morala. Posvečal sem se televiziji, pa potem fundaciji Beli golob. Verjetno se je to vse malo pomešalo in me ljudje niso več povezovali z glasbo, ki je bila potisnjena v ozadje. Zato sem si rekel, da jo moram zdaj pripeljati do ljudi. Na zgoščenkah očitno niso našle poti do njih.
Na radiu vas niso predvajali?
Moja glasba je melodiozen slovenski pop in se mi zdi, da je ta pop, tega ne mislim le jaz, o tem govorijo tudi drugi slovenski glasbeniki, nekako izrinjen. Kolegi mi govorijo, da naredijo pesem, pa je ne morejo spraviti ne na radio in ne na televizijo. Najbrž je to eden od razlogov. Vse moje zgoščenke so izšle pri založbi kaset in plošč RTV Slovenija, tako Big Benove kot zdajšnje, in človek bi pričakoval, da ti bo hišna založba zrihtala nastope v oddajah na nacionalnem radiu in televiziji, saj bi morala praviloma predstavljati domačo glasbo. Razumem, da tega ne morejo početi komercialne postaje. Ampak nacionalka bi morala pesmi predstaviti, potem pa naj ljudje odločijo, kaj jim je všeč. Ljudje pravijo: 'Ah, slovenska glasba je zanič.' V resnici pa 80 odstotkov slovenske glasbe sploh ne slišijo!
Je kaj bolje zdaj, ko je stopil v veljavo novi zakon o predvajanju slovenske glasbe?
Meni se nič ne pozna. Zdi se mi tudi malo neumno, da moramo v svoji državi sami sebi postavljati neke kriterije, koliko domače glasbe naj predvajajo. To bi morali sami čutiti. Ne pa postavljati zakonov urednikom.
Vseeno ne bi mogli reči, da vaša glasba ne pride do ljudi. Koncerte imate doma in v tujini. V teh dneh se bliža vaš koncert v Vili Vipolže.
Res je, koncert imam 9. decembra. Začel sem z novim glasbenim stilom, ki se imenuje pop-simfo. Pri nastajajočih pesmih za godalni kvartet sem se povezal s Patrikom Greblom, ki je naredil aranžmaje tudi za moje starejše balade. Na oder sem postavil inštrument, ki je bil z mano vsa ta leta, čeprav ne na odru. Kot otrok sem znal prej igrati na klavir kakor pisati. V glasbeni šoli sem tudi igral klavir. Zdaj sem ga postavil na oder. Skupaj z godalnim kvartetom. In to je moj novi slog, ki ga bom predstavil. To bo romantičen koncert, moja glasba so lepe romantične balade in romantika je tisto, kar hočem pričarati ljudem. Ta moja nova glasba je tisto, kar sem očitno ves ta čas nosil v sebi. To glasbo, ki jo zdaj delam, najbolj čutim.
Pišete sami glasbo in besedila?
Večinoma. Glasba je povsem moja, besedilo pa mi včasih napiše kdo drug. Recimo zdaj mi je za neko novo pesem napisal besedilo Drago Mislej - Mef.
Imate svojo najljubšo pesem? Pesem, ki jo najbolj čutite?
Ena mojih novejših pesmi je Ti si lepa kot pomlad. Da ženski rečeš, ti si lepa kot pomlad. To je nekaj tako lepega, da lepše sploh ne more biti.
Je vaša izbranka Patricija Simonič že slišala to pesem?
Je. Saj prav njej je namenjena.
Svoje glasbe ne predstavljate le doma, ampak tudi v tujini. Zadnja leta ste bili na številnih turnejah v Argentini, Avstraliji, Kanadi, na Švedskem.
Mislim, da sem eden redkih slovenskih glasbenikov, ki so to slovensko glasbo res ponesli v svet. Že ko smo bili Big Ben kvartet, ki je pel slovenske narode pesmi in tujo klasiko, in pop ansambel Big Ben, smo prepevali ne le za naše izseljence, ampak tudi za neslovensko publiko. Pozneje sem to tradicijo nadaljeval. Gotovo je svoje prispevala tudi Mednarodna mirovniška fundacija Beli golob. S seboj nosim to mirovništvo in skupaj z glasbo predstavim delovanje organizacije.
Kako se je sploh rodila ideja za ustanovitev mirovniške fundacije?
Če grem čisto začetek: jaz sem to vedno nosil v sebi. Izhajam iz družine, kjer sta bila mirovništvo in dobrodelnost vrednoti. Leta 1999, tik pred ustanovitvijo Belega goloba, sem šel v Sarajevo na mednarodni festival in po koncertu so nas glasbenike peljali v dom obiskat otroke, žrtve min. In to je bil tisti trenutek, ko sem si rekel, nekaj je treba narediti. Napisal sem pesem. Idejo za besedilo mi je dal obisk predsednika Billa Clintona, ki je leta 1999 v Ljubljani na Trgu republike govoril državljanom o Zdravljici kot o pesmi, ki naj poveže narode. Z avtom sem se vračal iz Sarajeva, na radiu sem poslušal Clintonov govor in dobil idejo, da bi v besedilu uporabil dve kitici Prešernove pesmi. Ko sem prišel domov, sem napisal refren za pesem Beli golob. Pozneje smo ustanovili še mednarodno mirovniško fundacijo Beli golob, katere osnovna naloga je širjenje ideje o miru v svetu. Ena od njenih dejavnosti je, da visokim moralnim avtoritetam podelimo porcelanasto figurico belega goloba ali laternico iz porcelana z ognjem miru in ljubezni ali Dečka miru, ki ga je naredila moja punca, umetnica in slikarka Patricija Simonič.
Priznanje ste podelili trem papežem, tudi Janezu Pavlu II. in dalajlami. Kako pridete do teh ljudi?
Preprosto. Vsi ti ljudje imajo, tako kot vsi predsedniki držav, svoje kabinete za stike z javnostmi. Tja smo poslali informacije, kdo smo, kaj delamo, kaj želimo in kakšen je naš namen. Če kabinet presodi, da gre za tehten razlog, te sprejmejo v avdienco. Papež Janez Pavel II. je bil prvi. Potem ko nas je on sprejel, je bilo pri drugih lažje. Zdaj, ko so priznanje sprejeli že trije papeži in dalajlama, mi nekdo, ki mu želimo pokloniti priznanje, težko reče ne, ker bi bilo to kar malo čudno.
Je dolgo trajalo, preden je papež privolil v obisk?
Eno leto. Zdaj se že približno dve leti dogovarjamo, da bi podelili priznanje princu Williamu, ampak je vedno prišla vmes nosečnost njegove žene Kate. William bo, kot vse kaže, kralj in bi mu radi dali laternico iz porcelana z ognjem miru in ljubezni in Dečka miru. S tem podeljevanjem želimo ljudi na visokih položajih, ki imajo vpliv na množice, pozvati, naj delajo za mir.
Biti moraš poseben človek, da si rečeš, širil bom mir, in greš kar naravnost do papeža in potem vztrajaš, dokler ti ne reče da. Od kod ideja, pa potem še volja in energija?
V fundaciji imamo kar nekaj članov. Imamo srečanja, pogovarjamo se o nalogah, ki si jih zadamo ali si jih bomo zadali.
Je član Belega goloba tudi predsednik Borut Pahor, vaš bivši sošolec?
Ne (smeh). Borut nikoli ni bil član in tudi nikoli ga nisem okoli tega obremenjeval v smislu, da bi ga prosil za pomoč. Zdi se mi bolj pristno, če človek sam kaj doseže. Smisel Belega goloba je prav ta, da bomo mi mali ljudje spodbujali tiste na visokih položajih. Konec koncev so oni na teh položajih zaradi nas.
Ljudje pravijo: 'Ah, slovenska glasba je zanič.' V resnici pa 80 odstotkov slovenske glasbe sploh ne slišijo!
V ospredju Belega goloba ste vi, drugi člani ne nastopajo v javnosti. Ste malce skrivnostni.
Ne bi rekel. Izhajamo iz sebe, iz čutenja tega, da je vsak od nas, tudi vi in jaz, odgovoren za mir. Greš, se nekje razstreliš in ubiješ. To lahko naredi vsak. Zato je tako pomembno, da se vsak od nas zaveda svoje odgovornosti za mir.
Kako se, razen z obiski vplivnih ljudi, še trudite za mir?
Vsako leto sredi decembra praznujemo praznik luči. S Triglava vsako leto preberem novoletno poslanico za mir, ki je praviloma kritična do stanja v naši državi in svetu. V njej nikomur ne prizanesem. Kajti mirovnik ni pohlevna ovčka, ne, ne. Mirovnik mora udariti po mizi. Za mir se je treba boriti. Za mir mora biti tudi red. Tako kot je treba imeti reči pošlihtane v družini, jih je treba imeti tudi v državi. In v naši državi je marsikaj za pošlihtati.
Kako imate vi doma pošlihtano?
Sem navaden smrtnik kot vsi. Včasih sem kriv, in ko si kriv, moraš reči: mea culpa. Moraš se vprašati, ali nisi mogoče ti tisti, ki je problematičen. Ali nisi morda ti naredil napake? V družini, iz katere izhajam, smo tradicionalisti. Pa tudi Patricija izhaja iz tradicionalistične družine. Doma smo vedno spoštovali svoje korenine in kulturo. Zdi se mi, da ima celotna družba problem, da ne zna ceniti sposobnih ljudi. Istočasno opažam, da nismo prizanesljivi do drugače mislečih, do tujcev. Ceni sebe, a hkrati spoštuj druge.
Torej menite, da naj sprejmemo begunce medse?
Moji starši so bili begunci v drugi svetovni vojni, predvsem po mamini strani so bežali od doma, ki so ga razbili nemški vojaki. Mislim, da je treba ljudem, ki so res pravi begunci, pomagati. In želim jim, da bi se lahko čim prej vrnili med svoje ljudi, ko se bodo stvari uredile. Kam vse to pelje? Zdi se mi, da je svet postal malo nor.
