Ena od stvari, ki Sebastiana spremlja od mladih nog in navdušenje nad katero niti z leti ne pojenja, je kostanj. Ta gozdni sadež namreč res obožuje nekdaj, pa naj bo pečen ali kuhan, zelo rad pa ima tudi njegovo nabiranje. »Že kot majhen otrok sem večino počitnic preživel pri babici in teti, kjer smo bili otroci ves čas v gozdu, ob potoku, na travniku. Jesenski čas je bil vedno namenjen obiskom bližnjega gozda, kjer so bili izključno kostanji. Tako smo domov nosili ogromne vreče kostanja, običajno ga spekli, včasih pa tudi skuhali,« pravi.
Še pred nekaj leti si je vsako jesen vzel nekaj dni za nabiranje. »Uživam v miru gozda in kotičkih, kjer je veliko velikih kostanjev. To mi pomeni v prvi vrsti sprostitev in užitek. Vedno najdem koga, ki ta užitek deli z mano, a se ne pustim motiti. No, v zadnjih dveh ali treh letih je časa za to zmanjkalo, in čeprav sem se letos zaklel, da bom šel vsaj enkrat v gozd, mi to ni uspelo, in to res obžalujem. Veliko sem namreč zdoma in takrat o kostanju pač samo sanjam, pa še to na daljavo! Doma si zdaj, drugače kot v otroštvu, kostanj večinoma kuhamo. Peka je v mestnih hišah postala precej nepraktična, ga pa zato mama in oče skuhata, olupita, zmeljeta in dasta v zamrzovalnik. Tako si lahko potem vse leto pečemo kostanjevo torto, ki je nekaj najbolj božansko dobrega na svetu. To je zame sveta torta! Jedel bi jo lahko vsak dan, vse leto, in ko je pečena, sem vedno prvi zraven,« doda. Zanimivo pa je, da kljub oboževanju kostanja ne mara kostanjevih pen, pireja in drugih slaščic, kot jim pravi.
