Ni mainstreama brez alternative – in obratno. Mainstream, komercialni projekti, če hočete, so namenjeni širši množici in finančno dobro podprti – ali pa se od njih pričakuje, da bodo ustvarili finančni profit –, vendar zanje velja, da običajno nimajo velike umetniške vrednosti. Alternativa se po drugi strani upira utečenim tokovom in poskuša iskati nove poti, kjer naj bi bil v ospredju umetniški izraz. Toda njen domet je manjši, pogosto celo omejen na zelo zaprte kroge, z njim pa tudi profit. Odločitev, v katero smer ga bo zaneslo, je seveda stvar ustvarjalca, pa vendar vsaj v kulturniških krogih redko slišim koga reči, da bi se rad ukvarjal s komercialnimi projekti ali da ga pri tem, kar počne, zanima dobiček. Običajno gre bolj za željo po ustvarjanju nečesa novega, izvirnega, kritiško dobro sprejetega. Kritiško priznanje pa vsekakor prej dobi alternativa kot komerciala.
Vendar slabost alternativnih projektov pogosto ni samo ta, da so neprofitni. Njihov domet, roko na srce, ni vedno majhen zato, ker »še ni čas za tako revolucionarne ideje« ali ker »ljudje niso dovolj pametni, da bi dojeli sporočilo knjige/filma/predstave«, ampak je lahko težava tudi v tem, da so preprosto slabi ali nerazumljivi. Po drugi strani res obstaja veliko slabih komercialnih projektov (spomnimo se samo uspeha Petdesetih odtenkov sive), brez težav pa med fenomeni, ki so jim prilepili etiketo komercialnih uspešnic, najdemo tudi takšne, ki so res kakovostni. Fenomen Ferrante, če ostanemo pri knjigah, je dober primer. Neapeljski cikel italijanske pisateljice Elene Ferrante, ki ustvarja pod psevdonimom, njena prava identiteta pa je skrita, je od leta 2012, ko je izšel prvi del, počasi, a vztrajno pridobival oboževalce po svetu. Njena dela so danes prevedena v več kot 40 jezikov, prodanih pa naj bi bilo okoli dva milijona izvodov. Vsa ta evforija očitno pomeni, da je Ferrantejeva mainstream – ne pa tudi, da jo lahko zato avtomatsko označimo za drugorazredno. To bo gotovo potrdil vsak, ki je v roke že vzel katero od njenih knjig.
A zdi se, da ravno tu tiči problem: ko se nekaj začne prodajati, se marsikdo vpraša, ali ni zadeva morda v resnici slaba. Ne ravnamo se po principu, ki bi bil v takšni situaciji logičen, na primer: »V redu, film je dobil tri zlate role, gremo ga gledat, ker je očitno dober,« ampak: »No, preverimo, ali je res tako dober.« Potem smo seveda veseli, če se izkaže, da ni. A tri zlate role sta med slovenskimi filmi med drugim prejela Petelinji zajtrk in Kajmak in marmelada, ki sta več kot solidna filmska izdelka. Zato ni treba, da nas takoj skrbi, če je nekaj popularno. Predvsem pa se morajo umetniki znebiti strahu, da bo njihovo delo, če bo všečno množicam, avtomatsko izgubilo vrednost. Glasbenici Lani Del Rey kot Lizzy Grant ni uspelo narediti kariere, pa tudi ko se je pojavila na sceni kot Lana, je sprva vzbujala vtis, da z imidžem boho kraljice in besedili o drogah in aferah z moškimi dvomljivega slovesa nagovarja underground sceno. Vendar je postala globalni hit, med njenimi oboževalci pa boste danes našli tudi ljudi, ki se sicer navdušujejo nad komercialno Seleno Gomez.
To ni spremenilo dejstva, da so njeni izdelki, tako spoti kot albumi, celostne umetnine. Spremenil se je le odnos tako imenovanih hipsterjev do nje – danes je mnogi, ki prisegajo na alternativno glasbo, ne poslušajo ravno zato, ker naj bi bila preveč medijsko izpostavljena, njena persona pa zrežirana, kak posebno družbenokritični umetnik pa vam bo povedal tudi kakšno pikro na račun njenih antifeminističnih besedil.
In Lana? Na to se požvižga. »Obožujem svoje plošče, nanje sem res ponosna,« je pred kratkim povedala v intervjuju za Pitchfork. »Moje lastno mnenje je zame zelo pomembno. Pri njem se vse začne in konča.« Vsekakor drža, ki jo glede na čeri, med katerimi bo moral krmariti, priporočam vsakemu umetniku – ne glede na to, ali ustvarja komercialo ali alternativo.
