Film je neke (prav posebne) vrste fascinacija. Tako pač je. Vsaj za nas, ki se ukvarjamo z igralstvom oziroma z vsem tistim, kar spremlja igralstvo. Že pred desetletji mi je postalo jasno, da (samo) z igralstvom ne bom (z)mogel zadovoljiti vseh mojih v neskončnem prostoru domišljije zamišljenih načrtov in hotenj. Vedel sem, da moram narediti nekaj, kar mi bo v življenju omogočilo ustvarjanje na najrazličnejših umetniških (in tudi drugih) področjih. Pa sem jo registriral, to svojo producentsko hišo, in danes mi nikakor ni žal. Prav nasprotno.
Prav lastna producentska hiša mi je omogočila, da sem dodobra zakorakal v filmski svet; najprej kot producent, zadnje čase pa vse bolj tudi kot scenarist in režiser. Bomba! Nikoli si nisem čisto dokončno upal pomisliti, da bi zrežiral pravi celovečerni igrani film. To so bile, seveda, samo sanje; daljne, a ne neuresničljive. Pred leti so se tudi uresničile. Po knjižni uspešnici slovenskega pisatelja Ivana Sivca Vlomilci delajo poleti sem spisal scenarij za celovečerca. In sem vse skupaj odnesel na našo nacionalko Milanu Deklevi, tedaj uredniku mladinskega programa TVS, ki je na moje velikansko presenečenje odobril projekt. V celoti, kar pomeni, da se je strinjal tudi z v predlogu realizacije zapisano postavko režiser, ob kateri sem si drznil zapisati svoje ime.
Najin prvenec
Tega ne bom nikoli pozabil. Pa tudi tega ne, da je Milan odobril izbor najpomembnejšega režiserjevega sodelavca – direktorja fotografije. Predlagal sem človeka, ki ni bil zaposlen na TV Slovenija, kar je, seveda, pomenilo dodaten produkcijski strošek. Direktor fotografije (v mojem primeru tudi glavni snemalec) je hudo pomemben poklic. Je človek, ki uteleša oči režiserja, tiste, ki gledajo (in udejanjajo) film skozi kamero. Jure Černec, diplomant zagrebške akademije, je moj dobri prijatelj že več desetletij. Spoznala sva se davnega leta 1996 in se takoj ujela. Že takrat sem Juretu obljubil, da bom prvi film, ki ga bom kdaj morebiti posnel v lastni režiji, posnel z njim kot direktorjem fotografije.
Minevala so leta, jaz sem se učil in učil, Jure pa prav tako. Produciral sem filme, igral v njih in pozorno in zvedavo, vedno poln vprašanj za vse, ki so delali z menoj, pridobival dragocene izkušnje. Jure je medtem diplomiral v Zagrebu in scela zakorakal v slovenski (pa tudi hrvaški in evropski) filmski svet. Ko sem mu telefoniral, da bom režiral Vlomilce, je bil najin pogovor sila kratek. Brez najmanjšega omahovanja je pristal. Celo vesel je bil, saj so se nama obema (za oba je bil film prvenec; zame režiserski, zanj pa direktorsko-snemalski) uresničile sanje.
Vse je mogoče
Ne vem, kaj bi bilo, če pri realizaciji Vlomilcev ne bi bil ob meni Jure. Delovala sva kot najnatančnejša nemška mašina, dopolnjevala sva se vedno in povsod, Juretova prirojena mirnost, njegovo neprecenljivo, vrhunsko obvladovanje vsega, kar spada v domeno prenosa realnega življenja na filmski trak, njegov neverjetni občutek za vse, kar ga obdaja, predvsem za soljudi, in še prav posebno za igralke in igralce, vse navedeno je bilo zame neopisljivo. Opora in podpora, ki si jo vsak režiser lahko samo želi. Vsako mojo zamisel in vsak moj režiserski domislek je znal posneti natanko tako, kot sem si zamislil. Niti v enem samem trenutku ni rekel, da se kaj ne da! Najbolj zakomplicirane situacije, ki sem si jih izmislil, so zanj pomenile največji izziv. Podžigale so ga, da je presegel meje mogočega. In to ne le prepričljivo in strokovno totalno neoporečno, temveč s strastjo in žarom filmskega ustvarjalca, ki je bil rojen na ta naš svet samo za to, da dela filme, da jih dela z ljubeznijo in popolno predanostjo, z lastnostmi, ki so dane le redkim filmskim čarovnikom.
Nikoli ni prišel k meni, da bi me prepričeval o kakršni koli drugačni rešitvi od tiste, ki sem si jo kot režiser zamislil. Vedno je vse pripravil tako, kot sva se dogovorila, pustil, da sem sam (skupaj z igralkami in igralci) postavil posamezno sekvenco, posamezen kader, potem pa počakal na mojo reakcijo videnega. Šele ko je uvidel, da nisem pretirano zadovoljen z vsem skupaj, je pristopil, tiho, spoštljivo in popolnoma mirno, in mi ponudil v razmislek svoje videnje. In vedno, resnično vedno sva potem prišla do čudovitih rezultatov.
S kamero v vodo
Ne pretirano sončen dan je bil, ko smo snemali prizor v morju. Maj je bil in morje ni bilo pretirano toplo. Pa vendar sta se mlada igralca, glavna protagonista filma našega, pogumno podala vanj. Želel sem posnetek, ki bi kar najverodostojneje prikazal njuno uživanje v morskih radostih. Nismo imeli ne denarja ne možnosti, da bi zagotovili tehnične razmere za takšno realizacijo posnetka, vendar to Jureta niti po naključju ni odvrnilo od tega, da ne bi posnel prizora tako, kot sem si ga zamislil.
»Brez panike!« je prijazno rekel, slekel srajco, potem še hlače in se v kopalkah podal v morje. »Zdaj mi pa le dajte še kamero,« je dodal, stoječ v mrzli vodi. Vsi so pogledali vame, mu damo kamero v vodo ali ne. Niti trznil nisem, le asistentu sem dal znak z obrazno mimiko, naj Juretu poda kamero. Ko mu je voda segala že čez pas, se je ustavil:
»Roman, lahko začnemo, daj komande!« so bile njegove besede. In sem jih dal. Kamera je zabrnela, igralca sta naredila svoje, vse skupaj smo še enkrat ponovili in Jure se je vrnil na obalo. Počasi in sila previdno, zavedajoč se vrednosti kamere ... Posnetki so bili osupljivo dobri, Jure pa moj junak dneva.
Zvečer, ob kozarčku, je sedel poleg mene.
»Ti si res en norec!« mi je rekel. »Ne poznam producenta, ki bi me pustil s kamero, vredno 50.000 evrov, v slano vodo!« je pojasnil in se hudomušno nasmehnil.
»Jure, posnetki so super, kamera je cela, ti pa tudi, a ne?!« sem odvrnil.
»Ja, to že, ampak ...«
»Nič ampak,« sem ga prekinil, »jaz ti popolnoma zaupam, in samo to šteje. In ti daješ vse od sebe. In sem ti hvaležen za to. Iz srca in čisto do konca sem ti hvaležen!«
»Jaz pa tebi!« je dodal, srknil dolg požirek viskija, se naslonil na steno in spokojno, zadovoljen z vsem, kar ga je tisti trenutek obdajalo, mirno rekel: »Roman, kaj ko bi midva še enega?«
In sva ga. Pa še enega. Srečna in ponosna drug na drugega, na skupno delo, ki je teklo v blaženem ustvarjalnem nemiru.
Film nama je uspel. Doživel je najvišje možno priznanje, kar jih film lahko doživi – priznanje publike, ki ga je resnično množično sprejela za svojega. In ko se takole bližajo (vsaj zame) najčudovitejši dnevi v letu, se spomnim na dogodivščine, na katere bom do konca življenja resnično ponosen. In hvaležen, da so bili v teh trenutkih ob meni in z menoj neprecenljivo srčni ljudje. Ki so ne le znali in zmogli ustvarjati z menoj nekaj trajnega in vrednega, ampak so tudi nepreklicno verjeli tako vame kot v vse tisto, kar smo skupaj snovali, počeli in ustvarjali. Na nebo pošiljam nekaj drobcenih zvezdic. Naj močno zasijejo in sijejo v teh čarobnih dneh in nočeh na vse ljudi, ki jih imam rad in jih neskončno spoštujem. Jure, ti si zagotovo med njimi.
image_24134_0.jpg: Jureta ni nič odvrnilo od tega, da ne bi posnel prizora tako, kot sem si ga zamislil. Foto Igor Modic
