Ko bi še glaž vina natočili

»Težko rečem, ali rad potujem, ker sem tako ali tako službeno večino časa na poti. Zato sem, ko sem lahko, najraje doma. Poleti pa si z družino vzamem vsaj 10 dni in se odpravimo na morje v Dalmacijo,« o svojih potovalnih navadah razloži Uroš Perić. A čeprav je, kot se pošali, kar malo zapečkarski, je videl že ogromno sveta. »Držav, v katerih sem bil, je preveč, da bi jih našteval. Sem pa spoznal, da se povsod najdejo dobri ljudje in lepi kraji.« Zelo všeč mu je Francija. »Ampak ne Pariz, ta je preveč turističen in kičast. Jug Francije pa je čudovit. Odlična klima, zanimivi ljudje, najboljša kulinarika.«

Zelo podobno, pravi, se je počutil tudi v Maroku. Po severnoafriški deželi se je potepal leta 2009. »Tam sem bil na njihovem jazzovskem festivalu, ki je eden večjih na svetu.« Ko ni imel nastopov, si je vzel čas za raziskovanje njihovih krajev. »Znamenitosti, kot so muzeji in galerije, me ne zanimajo toliko. Jaz grem rad med ljudi, da začutim utrip življenja. Rad poskusim lokalno hrano in pijačo, rad se usedem v kakšen bar, poklepetam z domačini. Mislim, da tako odneseš veliko več z nekega kraja kot pa samo z obiskom muzeja,« je prepričan glasbenik.

Vselej se tudi odpravi na tržnico. »V Maroku jih je ogromno, tam pa vidiš vse živo. Ne bom pozabil prizora, ko se je mimo mene pripeljal mlad Maročan. Sedel je na motorju, zadaj pa je vlekel prikolico, na kateri so bile štiri kravje noge. Sveže odrezane, bi rekel.«

Alkohol je strogo prepovedan

Razlika med našim in muslimanskim načinom življenja je ogromna, meni Uroš. »Tam se ne moreš usesti v lokal in si naročiti kozarca vina, ker ga preprosto nimajo. Alkohol je strogo prepovedan in tega se držijo. Tako namesto ob opojnih pijačah ljudje posedajo ob metinem čaju. Tega pa res dobiš na vsakem koraku!« Konservativno mišljenje so začutili tudi Uroševi glasbeni kolegi. »Na festivalih je navada, da glasbeniki pred nastopom kakšnega zvrnejo. In tako so si tudi v Maroku fantje v zaodrje prinesli pijačo, a so kmalu prišli varnostniki, naj to umaknejo. Tudi če bodo pili, so jim rekli, naj to delajo tako, da oni tega ne bodo videli.«

Maročani so v marsičem še zelo nazadnjaški. »So prijazni ljudje, a tradicionalne vrednote so zanje svete. Imeli smo vodnika, ki nas je vozil okoli in je bil gej. A je to zelo skrival pred drugimi, saj bi ga, če bi za njegovo usmerjenost izvedeli sorodniki, ubili. Kamenjali bi ga do smrti!«

Hrano pa imajo tam, pravi, zelo dobro. »Pozna se, da je to muslimanski svet, tako da kulinarika temelji na govedini in jagnjetini. Veliko imajo tudi zelenjave, ki pa je drugačna kot pri nas. Jedi na pogled niso videti privlačne. Vse nekako spominja na golaž ali bograč. A tiste enolončnice, pa kar koli je že v njih, so božanske.«

Uroša je Maroko očaral na ogromno načinov. Zmotila ga je le njihova strogost. »Imajo tako dobro klimo in tako odlično hrano, da sem že enkrat rekel, da bi se v Maroko kar preselil. Če bi le dovolili piti alkohol...« se zasmeje Uroš.