»Saj to več ni res,« se je oni dan začudeno sam s seboj pogovarjal znanec, ko je beseda nanesla na legende. Katere legende? Kdo so legende? Kaj so legende? Kako je mogoče, da je vsak, ki se pojavi na televizijskem ekranu, na modni brvi ali celo v kakem resničnostnem šovu, pa še kak smučar, ki je pred letom ali dvema tako hitro smučal po hribu navzdol, da si je prismučal »legendarnih šest točk za svetovni pokal«, da ne naštevam naprej, takoj označen za legendo.
Še posebno je to vidno in slišno, ko k nam po evre prijadrajo balkanski rockerji. »Koncert legendarnih TehInTeh bo takrat in takrat v ljubljanskih Stožicah.« »Legendarni dalmatinski lomilec src bo na ljubljanskem koncertu blablabla …« Joj, da ne pozabim »legendarne srbske pevke, ki je v prejšnjem tisočletju omožila znanega igralca tenisa, prodala milijone plošč in vstopila v legendo …«
Žalostno, vendar resnično! Vsak, no, skoraj vsak je že legenda; še posebno tisti, ki prihajajo z južne strani schengenske meje. In vprašanje, ki ostaja neodgovorjeno, je, ali tisti, ki prodajajo meglo s svojimi napovedmi nastopov legend, sploh vedo, kaj pomeni – legenda.
Spomnim se zadnjih aprilskih dni davnega leta 2009, ko so nekdanji člani legendarnih Kameleonov, Faraonov, Bazarja, Prizme in Haloja leto poprej odkrili, da se še niso izpeli, da imajo še veliko idej in so v odlični formi, zato bi bilo škoda, če bi prenehali igrati. Najudarnejše skladbe, ki so jih izvajali v prej omenjenih zasedbah, so priredili in jim dali novo preobleko. Novo skupino so imenovali Primorske glasbene legende & prijatelji.
In tako so Marjan Malikovič, Nelfi Depanger, Danilo Kocjančič, Tulio Furlanič, Jadran Ugrin in Marino Legovič stopili skupaj in tistega aprilskega dne nastopili v studiu 1 RTV Slovenije ob 30-letnici oddaje Štos radijskega urednika Dragana Buliča.
Morda so fantje bili še najbliže (današnjemu razvrednotenemu) pojmu – legenda.
Lani oktobra je italijanski novinar Michele Primi izdal knjigo z 68 zgodbami o življenju in smrti slovitih glasbenikov. Smrt je bila vedno sestavni del rock'n'rolla in tako sooblikovala legende.
Knjiga se začne z najbolj znanim blues kitaristom in faustovsko zgodbo, saj naj bi Robert Johnson svojo dušo opolnoči na križišču dveh cest na ameriškem jugu prodal hudiču. Umrl je pri 27 letih in tako postal prvi bolj znan glasbenik, član razvpitega kluba pokojnikov, ki so umrli pri 27 letih. V Klub 27 se je doslej zapisalo 59 glasbenikov.
Brian Jones, neugnani član zasedbe The Rolling Stones, pa Jimi Hendrix, največji kitarist v zgodovini človeštva, Janis Joplin, največja bela pevka bluesa, Jim Morrison, veličastni poet in pevec skupine The Doors, ikona grunga Kurt Cobain, pevec in kitarist zasedbe Nirevana, ki je svoj zadnji celovit koncert imela ravno v Ljubljani, 27. februarja 1994, in za konec še Amy Winehouse je le nekaj imen, ki najbrž res spadajo v omenjeni klub in najbrž tudi v klub legend.
Pri nas pa? V spremni besedi, ki jo je k omenjeni knjigi zapisal radijski novinar in urednik Jure Longyka, povzema domače pokojne glasbenike, ki so odšli, preden so se izpeli in na neki način vstopili med legende. Najbolj znan med omenjenimi je Kristijan Cavazza, kitarist skupine Miladojka Youneed. Umrl je leta 1991 za posledicami padca med snemanjem videospota. Brane Bitenc, režiser, predvsem pa punkovski pionir in introvertirani pesnik skupin Berlinski zid in Otroci socializma, je leta 2014 naredil samomor. Omenjen je tudi Tomaž Hostnik, soustanovitelj trboveljske zasedbe Laibach in njen prvi pevec, ki je po hudi depresiji naredil samomor, ko se je obesil na kozolcu. Med omenjenimi je tudi Primož Habič, pevska eksplozija skupine Niet; njegov Lep dan za smrt je bil zaradi odmerka preveč čistega heroina maja 1991.
Sicer pa, ali sploh vemo, kaj pravzaprav pomeni beseda legenda? Takole pišejo viri: »Legenda se je v starorimski cerkvi imenovala knjiga, iz katere so brali odlomke iz življenja mučencev in svetnikov. Večina legend je napisanih v prozi, najdejo pa se tudi legende, napisane v verzih.«
Resničnostnih šovov in komercialnih tovarn glasbenih sanj, v katerih bi štancali legende in jih razpošiljali sem ter tja po svetu, da bi služili evre, ameriške dolarje ali angleške funte, pa takrat še ni bilo. Na srečo!
