Čeprav je sprva dajala vtis vaške čarovnice, se je kot Tereza v Reki ljubezni neizmerno prikupila gledalcem. Njena nežna in sočutna osebnost je v hipu osvojila marsikoga, tako kot tudi v resničnem življenju. Legendarna igralka Marinka Štern, ki je letos dopolnila 70 let, je ženska, ki se s staranjem in gubicami ne obremenjuje, se rada uči novih stvari in vedno in povsod išče nove izzive.
Njena osebnost v hipu zapolni prostor, njen nalezljivi nasmeh pa razoroži še tako zahtevnega sogovornika. Ne komplicira in z radovednimi očmi raziskuje okolico ter o vsem govori tako strastno, da se zdijo minute ob kavi z njo kot ure. Najprej se pogovoriva o njenem liku, nežni Terezi. »Vesela sem bila te vloge, tega izziva, ker mi je Tereza bolj podobna kot Neža Fažon iz Usodnega vina. Včasih je težje pogledati vase kot v nekoga drugega,« pove v smehu. Terezo dojema kot izziv tudi zato, ker je njena televizijska sestra Angelca tako zelo drugačna od nje. »Mislim, da dobro prikazujemo ta problem, da se ljudje med sabo ne vidimo in ne slišimo.« Tudi krajšo pričesko, ki je zamenjala njen prepoznavni paž, je odlično sprejela. »Sploh poleti je bilo odlično in sedaj imam manj dela kot prej. Jaz se češem z roko in nimam glavnika,« se od srca nasmeji. Čeprav je že štiri leta upokojena, ni niti za trenutek oklevala, ko so ji ponudili vlogo. Ne predstavlja si, da ne bi delala, nastopala na odrih, snemala. »Še vedno igram v predstavah v Slovenskem mladinskem gledališču Škrat Kuzma dobi nagrado, Kok ti men zdej dol visiš, Zločin in kazen, v Ptujskem gledališču igram v Najstarejši obrti, imam pa tudi svobodni projekt Kje sem ostala, ki govori o demenci.«
Že kot deklica si je želela postati igralka, mi zaupa. »Moji teti sta študirali v Ljubljani. Mama me je peljala k njima na obisk, onidve pa mene v gledališče.« Kmalu je začela tudi sama nastopati. Štiri desetletja je bila zvesta Slovenskemu mladinskemu gledališču, svojemu poklicu pa bo ostala zvesta do konca svojih dni. »Zelo sem bila predana temu gledališču, svojemu delu pa bom vedno. Druge poti nisem videla in je niti ne vidim. Nekateri igralci pravijo, da imajo dosti, jaz pa ne! Ne verjamem, da bom kdaj nehala igrati. Še tri dni po smrti bom igrala,« se glasno zasmeji.
Vrt, telovadba in scenariji
Čeprav živi v Ljubljani, v prestolnici ni bila rojena, pripomnim. »Aha, zdaj sva pa tukaj, češ da ne govorim dobro,« vzklikne in hitro doda: »Ja, rojena sem bila na Jezerskem.« Tam ima hišo, in kar je še pomembneje – vrt. Čeprav je polno zaposlena, je Marinka ženska, ki si zna vzeti čas zase in za stvari, ki ji veliko pomenijo, še bolj pa se ji zdi pomembno, da se lahko ves čas uči novih stvari. »V Ljubljani sem se vpisala na univerzo za tretje življenjsko obdobje, smer vrtnarstvo. »Trenutno mi stvari še ne uspevajo tako dobro, a to ni odvisno le od mene, temveč tudi od vremena, zemlje, pa še od česa. Se pa izobražujem,« se široko nasmehne in pohvali, da lahko na njenem vrtu najdemo česen, fižol, zeljnice, solato. »Precej dela je z vrtom, plevel pa raste tudi takrat, ko jaz delam,« doda, vendar ne želi tarnati ali z vrtom obremenjevati drugih. »Zdi se mi dobro, da sem sama odgovorna zanj.« V prostem času gre rada v gledališče, v kino, hodi na Ljubljanski grad in vsako jutro pridno telovadi. »Imam čisto svoj program. Zjutraj zgodaj vstanem, si skuham čaj, potelovadim, nato pa si pripravim zajtrk. Pred dvema letoma sem imela operacijo na kolenu, včasih me boli tudi križ … Dobro je, da telo zbudiš z vajami.« Prizna, da bi ji godilo, če bi bila kakšen dan 'na komot', a se zaveda, da je zelo pomembno ostati v dobri fizični pripravljenosti tudi v zrelih letih. Marinka mi še pove, da se bo v bližnji prihodnosti zagotovo vpisala na tečaj nemščine, saj meni, da se mora človek v pokoju učiti stvari, za katere ni imel časa v mlajših letih. »Pomembno je najti krožek ali temo, ki vas bo animirala. Takšno, na katero se ne spoznate,« svetuje. Kako in s čim pa hrani svojo dušo, me zanima. »Duša … Ne vem, ta je pa v meni in z njo nimam posebnih težav,« se nasmehne. Za branje nima časa, bere le scenarije za Reko ljubezni. »Kadar ga dobim tik pred zdajci, sem kar živčna. Ritem sem hvala bogu ujela, je bilo pa zelo težko,« prizna. Na mesec ima približno sedem snemalnih dni, kar pa še ne pomeni, da lahko druge dni gleda v zrak. »Tri tedne pa se ves čas učim. Tako kot otrok. Vsak dan!« se zasmeji in namuzne: »Pridna moram biti.« Svoji vlogi je zelo predana. Tako zelo, da se, tudi ko ni pred kamerami, poskuša vživeti v Terezo in o njej zelo pogosto razmišlja. »Ima žalostno življenjsko vlogo, a se mi zdi, da nima druge možnosti, kot da živi z Angelco, hkrati pa ima moč, da pozitivno in z veseljem gleda na vse težave.« Čeprav je svoji vlogi zelo predana, je doma slišala nekaj kritik. »Domači so me malce pokritizirali, češ da premalo pazim na jezik in premalo uporabljam dvojino. Doma imam stroga kritika, brata in nečakinjo,« pove in v smehu doda, da je njen partner nekoliko bolj prizanesljiv. »Pravi, da sem bila dobra, kaj v resnici misli, pa ne vem!«
Smrečica iz lego kock
S partnerjem živita sama, Marinka se ni za otroke nikoli odločila. »Za igralko je težko, če ima otroke,« pove na glas tisto, česar si marsikatera ne upa. »Nikoli se nisem trudila, da bi imela otroke, temveč sem življenju pustila, naj gre z nekim svojim tokom. Dopuščala sem si možnost, da bi jih nekoč imela, vendar se nisem nikoli obremenjevala ali se spraševala, zakaj jih nisem imela. Ničesar ne obžalujem,« je iskrena. Tudi z leti in gubicami se ni nikoli preveč ukvarjala. »Zakaj bi se? To je resnično izguba časa in energije,« še pove in mi zaupa, da v življenju ne načrtuje, a namerava kljub temu še ta mesec počistiti okna v stanovanju. »Malce sem ga zanemarila,« prizna. S praznično okrasitvijo se bo ukvarjal partner, ki je režiser in koreograf. »Za rojstni dan sem mu kupila posebne bele lego kocke za arhitekte in iz njih bo sestavil smrečico in jasli! Nobenega drevesa ne bomo podrli,« se zasmeji igralka in doda, da si bo čez praznike vzela čas za počitek, saj Reke ljubezni ne bodo snemali štirinajst dni. »Letos kar ne morem dočakati silvestrovega in novega leta. Kupila sem si koledarček za leto 2018, saj nimam pametnega telefona, in vanj si že pridno vpisujem dogodke in rojstne dneve. Slutim, da bo leto 2018 zame posebno, da se bodo zgodile lepe stvari. Ne vem, zakaj. Slutim slutnje!« še pove zamišljeno.
»Preberite več v Suzy, novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite brezplačno številko 080 11 99.«
