Pri gledanju televizije decembra človeka preprosto vse mine. Zaradi oglasov. Saj vem, da bodo spet z RTV Slovenija sporočili, da brez oglasov pač ne gre in da oni delajo vse po zakonu. A vendarle. Zadnji mesec smo namreč kar bombardirani z oglasi trgovcev, kako moramo preživeti praznike, da bodo nekaj posebnega. Pa povsem razumem oglaševalce, seveda si želijo največji izplen in največ od tega, kar namenijo v pripravo teh istih oglasov. In to je vsekakor tudi njihova pravica in navsezadnje je od gledalca odvisno, ali bo to gledal ali ne. Še bolj je od njega odvisno, ali bo vsebini oglasov verjel ali ne, kot v zadnjih časih na veliko poudarjajo tisti, ki te iste oglase delajo. Ampak se mi pa le zdi, da je teh tako za lase privlečenih sporočil v oglasih preprosto preveč.
Ko slišim prelesten glas, ki v oglasu za enega od trgovcev zažvrgoli, da si letos pa res naredimo normalne praznike in jih praznujmo, kot si sami želimo, me kar malce strese. Tudi veselju se je treba prepustiti, a vse to bomo doživeli in se dobro imeli le, če bomo zavili v tega dotičnega trgovca. Če tega in tega trgovskega središča ne boste obiskali, pa sreče in veselja in normalnih praznikov ne bo, ali kaj?
Spet drugi oglas pravi pričakajte praznike pripravljeni v našem nakupovalnem centru, tretji, da boste najlepše darilo dobili le pri njih. Trgovec, ki je hkrati tudi ponudnik telekomunikacijskih storitev, pa oglašuje, da so oni edini, ki nikoli ne bodo dvignili cen. Za nameček loterijski oglas sporoča, da je sreča le v njihovi novoletni srečki … In tako se oglasi trgovcev na televizijah vrtijo vsak dan, desetkrat ali večkrat na dan, in sporočajo vesoljni Sloveniji, naj si že za božjo voljo naredijo praznike, kot si sami želijo.
Saj smo že kar dolgo predvsem in povsem potrošniška družba, to je verjetno vsem jasno. Jasno je tudi, da večina niti enega dne ne zdrži več, ne da bi zavila v trgovino, pa če kaj potrebujejo ali ne. To navsezadnje kaže tudi dolgoletno neuspešno prizadevanje, da bi bile trgovine ob nedeljah zaprte. Zdaj so odgovorni menda našli kompromis in se dogovorili. Lepo, če bo le držalo.
In v mesecu decembru se zdi, kot da se ljudem še dodatno zmeša, in če res ne bodo pokupili vsega, kar vidijo, bo zagotovo kar konec sveta. Pa nikakor nisem proti darilom. Zdi se mi prav, da svoje najbližje ob praznikih obdarujemo. Ampak, ali štejejo res le tista darila, ki jih kupimo? Največkrat se zgodi, da jih tisti, ki so mu namenjena, niti ne pogleda, še manj ceni.
Francoski antropolog Mausse je ugotovil, da se daril drži troje pravil: darila se dajejo, darila se sprejemajo in darila se vračajo. V starih časih, ko so ljudje še verjeli v enotno dušo vsega, kar je, je bilo nespoštovanje tega trojnega pravila lahko zelo nevarno. Nekaj podariti je namreč pomenilo, da je šel z darilom tudi del darovalčeve duše, ki je potem prek tega darila nadzorovala prejemnika. Darilo je bilo torej treba dati naprej in se zanj seveda tudi odkupiti. Iz nemščine smo tudi mi pobrali izraz, da se za darila »revanširamo«. Pred novim letom je za takšne revanše kar več priložnosti, saj kar trije simbolni liki, Miklavž, Božiček in dedek Mraz, tekmujejo za naklonjenost darovalcev. Če za trenutek odmislimo romantiko, imajo od te naše naklonjenosti prednovoletnemu obdarovanju daleč največ dobička trgovci. Pri nas se menda promet decembra trgovcem poveča za tretjino, v ZDA, od koder obdarovalna mrzlica izvira, pa je tega prometa še nepredstavljivo več.
Torej, mar ne bi najbližjih namesto z dragimi ali manj dragimi kupljenimi darili obdarovali z dobro voljo, z objemi in lepo besedo? Mar ni bistvo praznikov, sploh božično-novoletnih, da se ljudje družijo, drug drugemu namenijo, kar je res dragoceno, skupne trenutke in skupaj preživeti čas? Mar niso prazniki vse nekaj drugega kot pehanje za stvarmi, ki jih sploh ne potrebujemo? Še manj jih potrebujejo tisti, za katere jih kupujemo.
Že pred časom je kulturni zgodovinar in etnolog Damjan Ovsec dejal, da so prazniki v našem osebnem in družbenem življenju pravzaprav »zaukazan« zdravilni regresivni odmor, korak nazaj, vase, da bi se naša globina okrepila in bi zmogli naprej. Žal se je pri praznovanjih izgubilo veliko vsebine, še posebno če vemo, da je velika večina tradicionalnih praznikov na svetu povezanih z (takšno ali drugačno) religijo.
Ja, res je, nobene vsebine ni več v teh naših praznikih. So le še nakupi in pehanje za stvarmi, ki jih niti ne potrebujemo, še manj smo zaradi tega srečnejši.
Kakor koli, vsem želim mirne in čim lepše praznike brez nervoze in nepotrebnih nakupov.
