Grkinja ga je jahala, Marcos je prepeval

Marcos Fink. Slovenski Argentinec, ki je že od nekdaj v svojem najglobljem bistvu argentinski Slovenec. Slovenec, zapisano z najogromnejšim S. »Starši so mi naklonili nepopisno srečo, da sem odraščal v številni družini kot tretji otrok od šestih (Marcos ima še brata Andreja in sestre Marijo, Bernardo, Heleno in Veroniko, op. p.) v predmestju Buenos Airesa. Doma smo govorili slovensko, špansko še nismo znali. Starši so prišli v Argentino leta 1948, brat Andrej, rojen v taborišču v Italiji, je shodil na ladji, na čezmorski poti. En koharček je bil takrat v tisti hiši, kjer smo sprva živeli, uporabljalo ga je več družin. Spomnim se, da je nekega dne našo hišo preletelo ogromno letalo, tik nad hišo je šlo, in babica, vsega hudega vajena, je sklenila roke in se na glas pridušala, da se boji, da smo prišli iz ene vojne v drugo, saj ni vedela, da je v neposredni bližini pač letališče,« začne počasi odmotavati klobčič spominov.

Zaradi plesa zamudil

»V šoli sem bil najprej kar tiho, potem pa so domov poslali pismo, starši so morali v šolo, no, in sem se zelo hitro naučil španščine. Ko je oče dobil posojilo v banki, smo si zgradili hišo. Bančni uradnik posojila sprva ni odobril, a je to slišal oficir, ki je imel na mizi pištolo – bilo je med vladavino Perona –, in k sebi poklical uradnika in očeta. Ta mu je povedal, da pričakuje že četrtega otroka in da je stanovanjska nuja res velika. Oficir je vstal in na glas okaral uradnika: 'Zakaj smo pa mi revolucijo delali, če ne zategadelj, da bomo takim ljudem pomagali do boljšega življenja?! Takoj mu odobrite posojilo!' In oče ga je dobil. Potem je našel nekega Slovenca, Rus se je pisal, in ta je s svojimi ljudmi zgradil našo hišo,« strastno opiše pevec Marcos Fink.

»V salezijanski šoli, ki je bila v neposredni bližini našega novega domovanja, smo imeli pouk dopoldne med osmo in dvanajsto, potem smo stekli domov na kosilo. Z bratom Andrejem sva ga dobesedno zmetala vase, da sva se lahko čim prej vrnila na šolsko igrišče. Nogomet sva oboževala, z nami so igrali tudi duhovniki v dolgih oblekah. Perfektno je bilo! Sledil je popoldanski del pouka, vse do pete popoldne. To je bila samo deška šola, deklice so imele svojo. Vzgoja je bila stroga, a kljub temu nadvse človeška. Moj oče je vedno govoril, kako pomembna je naloga staršev in vzgojiteljev in učiteljev, da ne zlomijo otroka v najranljivejšem življenjskem obdobju. Tega so se vsi držali, tako starši kot učitelji. Dandanašnji pogrešam tovrstno držo, zelo jo pogrešam,« nadaljuje in pri tem postane malce bolj tih. »Izobraževanje sem nadaljeval v gimnaziji v slovenskih škofovskih zavodih. Bil sem v internatu, kar je bila posebna izkušnja. Tudi tu je vladala dosledna strogost, celodnevni pouk pa nas ni odvrnil od poslušanja skupine The Beatles, niti od nogometa in odbojke. Se spomnim, kako smo neko nedeljo, ko bi se že morali vrniti v internat – med vikendi smo namreč lahko odšli domov –, ostali doma na plesu in zamudili avtobus. Izmislili smo si izgovor, ne spomnim se več, kakšnega, pomembno je bilo, da smo se ga vsi držali in so nam oprostili. Pa me je vest tako preganjala, ker smo se zlagali, da sem šel in vse po resnici in pravici očetu povedal, oče me je pa k prefektu poslal z nalogo, naj tudi njemu vse povem po resnici in pravici. Moj bog, to je bila težka naloga, a sem jo opravil, sicer z veliko muko, a opravil sem jo, in prefekt je bil tako razumevajoč in tako človeško dovzeten za moj pogum, da nisem bil kaznovan, sošolci pa tudi ne,« iz spomina odbira, kar je v njem zapisano, zelo verjetno za vse čase.

Težka krotilka

»Potem me je pot vodila na agronomijo. Narava mi je bila vedno zelo blizu. Takrat sem se vključil tudi v mladinski pevski zbor Karantanija, vodila ga je moja teta Marija, v njem pa je pela tudi moja zdajšnja žena. Obiskoval sem ure solo petja pri ruskem profesorju in začel sodelovati v argentinskem polifoničnem zboru. Kljub še nedokončanemu študiju sem postal asistent na oddelku za agrarno zoologijo, kmalu pa se je zgodilo, da je moral nemški basist odpovedati sodelovanje v znamenitem teatru Colon, šlo je za Beethovnovo 9. simfonijo. Našli so mene in sem vskočil. Srce mi je močno bilo, mislil sem, da mi bo iz prsi skočilo, a se je vse končalo več kot dobro. Pri 36 letih sem dobil možnost šolanja pri nemškem profesorju, ki je gostoval v Argentini, in po 10-dnevnem garanju je prišel koncert. Po nastopu so mi dejali, da bi lahko pevsko kariero mirno nadaljeval tudi v Evropi. In tako smo z družino odšli v London, prvi resni angažma pa sem dobil v Švici, bilo je za veliko noč. Ko se je sestra Bernarda poročila, sem pel na njeni poroki v Svečavi na Koroškem, kjer me je slišal Hans Graf, prišel je iz Salzburga, pa se je napletlo tako, da sem dobil dveletni angažma v Salzburgu,« orisuje bogato pevsko pot.

»Marsikaj se je pripetilo, tudi na odru. Recimo v Baslu, Rossinija smo peli, opero Turek v Italiji, me je morala pevka, Grkinja, po režiserjevih napotkih zajahati in s tem nazorno pokazati, kako me bo udomačila. Vse bi bilo okej, če cenjena gospa ne bi imela krepkih devetdeset kilogramov. Moje telesce je krvavi pot potilo, prepevajoč in noseč to odrsko ženo,« že skoraj v smehu pripeljeva najin pogovor h koncu. 
Spoštovani Marcos, vedi, da iskreno in srčno cenim tvojo vredno vrednost človeško in poklicno, torej pevsko. Si eden tistih vse redkeje v naš svet nasejanih presežkov, tistih, ki so nam lahko svetal zgled. Želim ti zdravih dni prihodnjih, polnih odmevov tvojega žametno božajočega petja, s katerim osrečuješ nas, navadne smrtnike!

Rojstnodnevno obdarovanje so omogočili:

Slaščičarna Maxi

Vinska klet Mastnak, Zdravko Mastnak, s. p.

Cvetličarna Gardenia, pasaža Maximarketa