Grki v kapelice postavljajo viski

Nisem zapečkar, kje pa!« odločno pove radijski napovedovalec Grega Javornik. »Potujem zelo rad, če mi le čas dopušča.« Izbira destinacije, pravi, ni toliko pomembna, bolj se osredotoči na to, da s seboj vzame dobro družbo. In to je zagotovo imel tudi na 14-dnevnem potovanju leta 2007, ko se je kot moderator udeležil absolventskega izleta na Kreto.

O grškem otoku govori v presežnikih. Seveda so ga na prvem mestu očarale tamkajšnje plaže. »Vsakomur, ki bi se odpravil tja na dopust, priporočam obisk znamenite peščene plaže na skrajnem jugozahodnem delu Krete. Po videzu bi ta kraj bolj spadal v tropsko podnebje, saj ga krasi rožnato obarvan pesek, pomešan s školjkami, morje je čudovite turkizne barve... Če je jasno, se od tod vidi vse do Afrike,« z navdušenjem pripoveduje Grega.

Všeč mu je grški način življenja, ki je, kot pravi, veliko manj tempiran kot pri nas. »Zdi se, kot da imajo oni čisto svoj svet, kot da se ne ozirajo na to, kako živijo drugi. Trgovine zaprejo ob 12. uri in so do petih popoldne, ko je najbolj vroče, doma ali v najbližji senci. Ne grebejo se toliko za denar, kot je značilno za nas in preostalo Evropo.« Spomni se tudi prizora ob prihodu na otok: »Ravno smo našim absolventom razlagali pravila vedenja, kaj smejo početi in česa ne. Da morajo spoštovati tamkajšnje navade, da ne smejo biti preglasni... No, v tistem trenutku pa je na trg pridrvel kombi, poln domačinov, glasbo so imeli navito do konca na glas, poskakali so ven in se drli, da jih je slišal cel otok. Skratka, vedli so se točno tako, kot smo mi isti hip dopovedovali študentom, da se ne smejo...« se zasmeje Javornik.

»Grki radi barantajo«

In kakšne so cene na Kreti, so višje kot pri nas? »Odvisno od tega, kako dobro se znaš pogajati,« pove in pojasni: »Grki radi barantajo, čeprav angleško tako rekoč ne govorijo. Kolega, ki je bil z mano, je hotel kupiti nekaj stvari na enem od štantov. 'Fifty (petdeset, op. a),' mu je rekel prodajalec. 'Seventy (sedemdeset, op. a.),' mu je odvrnil kolega. Tako mu je v bistvu za izdelke ponudil več denarja, kot je zahteval, a prodajalec tega ni razumel. On je vztrajal pri petdeset, kar je bila očitno edina beseda, ki jo je sploh znal, kolega pa je ceno višal in višal, na koncu je prišel že do 120. 'Tukaj imaš,' je rekel na koncu in mu v roke pomolil dvajsetaka. Prodajalec je sprejel, saj je mislil, da je to cena, za katero sta se dogovarjala. Nauk zgodbe: Pri Grkih je treba samo vztrajati. Razumejo te tako ali tako nič!«

Precej ga je presenetila tudi prometna ureditev. »Ne, voziti pa res ne znajo! Saj že podatek, da so na Kreti semaforje dobili šele leta 2005, vse pove, kajne?« se kislo nasmehne. »Ko je zelena, stojijo, ko posveti rdeča, vozijo. Narobe svet! Ob cesti je postavljenih ogromno kapelic, in ko sem vodnico vprašal, kako to, me je njen odgovor naravnost šokiral. Povedala mi je, da jih postavijo svojci žrtev prometnih nesreč, da se tako spominjajo svojih umrlih. In postavljene so na nekaj sto metrov! V njih pa ne najdemo kipov Marij in Jezusov, kot bi kdo pričakoval. Notri so cigareti in alkoholne pijače. 'Tale je imel očitno rad viski,' je rekla vodnica in pokazala na kapelico, v kateri je bila – steklenica jacka danielsa!«

Če kaj, pa je Grega v Grčiji zmotila onesnaženost. »Glede tega jih pač ne morem pohvaliti. Smeti je ogromno. V bistvu povsod, razen kjer so muzeji, utrdbe ali druge turistične znamenitosti, kjer pobirajo vstopnino. In če se je San Francisca prijel stereotip, da smrdi po ribah, ne vem, kaj naj potem rečem za Kreto. Mislim, da San Francisco v primerjavi z njo naravnost diši!«