FOTO: Po snemanju si nadenem poročni prstan in se spremenim v Hansa

Kakšen je vaš vtis o Sloveniji ob koncu obiska?

Počutil sem se odlično, saj je bilo vse neverjetno dobro organizirano. O Sloveniji seveda ne morem reči dosti, saj sem bil samo v Ljubljani; zelo lepo mesto je, ljudje pa so odprtega srca in zelo prijazni. V življenju si nisem mogel predstavljati, da bo v nakupovalno središče prišlo toliko ljudi. Tudi mladih oboževalcev, otrok, družin – krasno doživetje je bilo to!

Ste se naučili katere slovenske besede?

Ene slovenske besede pa sem se naučil: prid', prid', prid', tako mi vsi govorijo tukaj (smeh).

Torej, Slovenci vas imajo radi …

… radi imajo dr. Martina Gruberja in serijo Gorski zdravnik. Kar se je zgodilo pri vas, je osupljivo, kako tukaj dobro promovirajo serijo.

Morda imajo srednjeevropski gledalci serijo radi zaradi Alp in znanega okolja?

Nekateri imajo radi Game of Thrones in bi živeli tam, drugi pa v hribih. S tem ni nič narobe. K nam na snemanje prihajajo gimnazijski razredi in se potem pri etiki pogovarjajo o naših primerih iz serije. Ali mladi ljudje, ki se mi zahvaljujejo za lepo otroštvo, ker so odraščali s serijo in so sedaj študenti medicine. To me navdaja s ponosom.

Ali je tako navdušenje, kot smo ga doživeli v Sloveniji, tudi v tujini?

Nikakor. Vi ste dobili zgoščeno zgodbo družine, ki so jo gledalci v Nemčiji in Avstriji spremljali deset let in odraščali ob njej. Zato je učinek na občinstvo pri vas drugačen.

Slovenci smo imeli vedno radi zdravniške serije, vi imate vlogo rešitelja. Eden izmed slovenskih psihologov meni, da bi resnični dr. Gruber trpel zaradi izgorelosti. Kako naporen je njegov dan?

Nekako mu očitno uspe, da ima v svojem malem svetu enega pacienta na dan, ki ga pregovori v posege, zamenjave organov ali druge zgodbe. To počne prav dobro: a bojim se, da bi bila v resničnem svetu njegova blagajna bolj prazna. Toda mi ne delamo zdravniškega dokumentarca, mi pripovedujemo čustvene zgodbe. Vsak dan en primer – in z njim ravnamo srčno. Čeprav imajo pravi zdravniki precej več dela, ampak za to 90 minut ne bi zadostovalo.

Je vaša serija odgovor na ameriške serije, kot je dr. House, v katerih se dogajajo prav neverjetne stvari, diagnoze in razpleti?

Pravkar smo posneli posebno zimsko epizodo, v kateri operiramo v gorski kolibi. Dr. House lahko dela, kar počne, mi pa si ne smemo privoščiti napake, ker je občinstvo pozorno.

Kaj pomeni uspeh v Nemčiji?

Že začelo se je s šestimi milijoni gledalcev, kar je bilo presenetljivo, toda pozna se kontinuiteta dela, kar je tudi moj življenjski slogan: vedno počasi in mirno en korak naprej. To je del skrivnosti uspeha. Pri nas ni divjih reči, razen razmerij med Martinom in ženskami.

Ste veseli, da v zasebnem življenju nimate tako divje dinamike kot dr. Gruber?

Super srečen. Rad bi Martinu Gruberju marsikaj povedal, ampak ne morem, in dobro je tako. Saj poznate takšne moške …

Pol leta intenzivno snemate Gorskega zdravnika, včasih tudi ob sobotah. Kako ohranjate stik z družino?

V resnici jih vidim več kot marsikdo, ki se vsak dan zgodaj odpravi v službo in se vrne pozno zvečer. Med snemanjem Gorskega zdravnika imamo tudi nekajmesečne premore, takrat si otroci želijo, da bi že odšel na delo. Imamo dobro ravnotežje med delom in življenjem. Tisto, kar se je v desetih letih spremenilo, je tehnologija snemanja: včasih smo snemali na filmske trakove, zdaj lahko vse takoj pogledamo na računalnikih. Delo poteka hitreje. Ljudje smo postali nepotrpežljivi, smo v stresu, snemanje na filmski trak je imelo drugačno vrednost.

Vaša žena ima dva otroka iz prvega zakona, vi prav tako dva. Katere vrednote, ki jih privzgajamo otrokom, so za vas pomembne v 21. stoletju? Na kaj je treba biti pozoren?

Zame so pomembne vrednote iskrenost, ozaveščenost in pozornost. To je zame trojstvo, na katerega bi morali biti pozorni tudi v podjetjih in drugje, saj iz tega izhaja precej drugih stvari in odnosov.

Kaj vas privlači oziroma zanima pri ženskah?

Ob širini duha in pogleda me na ljudeh predvsem zanima, če se lahko z njimi smejiš. Če se lahko skupaj smejiš, imaš dostop do srca.

Katere ideale ste imeli kot mlad, nadobuden igralec?

Zelo dobro se lahko spomnim, kako sem si po avdiciji v tirolskem deželnem gledališču močno želel, da bi me sprejeli. Da bi dobil vlogo in od tega živel, saj sem pogosto slišal, da je to poklic brez kruha. Do danes sem imel srečo, da lahko od tega živim in prehranjujem družino. Po desetih letih na gledaliških desk sem začutil veselje, da bi se preizkusil še kot svobodnjak na televizijskem področju. Zelo rad bi spet naredil kakšen muzikal ali odigral drame Antona Pavloviča Čehova. Čakam na ta čas.

Ste tudi plesalec …

To je že daleč... Razen jutranjega plesa pod prho ne plešem vsak dan.

Koliko se ujemata značaja Hansa Sigla in dr. Gruberja?

Dr. Gruber je umetniški karakter, in imel sem imel veliko srečo, da sta mi produkcija in TV-hiša zaupali, da sem ga lahko sooblikoval po svoji predstavi. Zdaj je že moj dobri prijatelj in lahko rečem, da si nisva preveč podobna. Je pa vloga, ki je ustvarjena zame...

Oboževalke so vam celo kazale svoje izvide. Kako pa se vi oddaljite od vloge?

Zame je pomembno, da govorim o dr. Gruberju v tretji osebi, saj on ni jaz. Ko grem domov, imam majhen ritual – ko si nadenem poročni prstan, se spremenim v Hansa.

Ampak mercedes iz serije pa boste kupili?

Upam, da mi ga bodo podarili. Toliko časa prebijem v njem, še posebej v vzvratni vožnji, ko ponavljamo prizore, da bi ga seveda rad vzel s sabo.