Med kratkim sprehodom povprašam, ali se v njej prebuja tudi ljubezen. Miša v smehu odgovori: »Niti ne. Nisem iskalka novih impulzov, da bi mi spet vsi živčni končiči delali ob kakšnem svežem pogledu na koga. Ampak znam to negovati.« Nič novega torej na ljubezenskem področju? »Saj ne vem, če je vedno dobro tisto, kar je novo. Ni nujno.« Omenim, da ko sva se o tem pogovarjali pred leti, je bil Nizozemec tisti, ki ji je grel srce. »Ne vem, če je lahko kdaj konec tako dolgoletnega poznanstva, prijateljevanja in na neki način tudi ljubljenja. Če si s človekom tako dolgo in to nenadoma prekineš, se mora zgoditi kaj hudega. Če pa sta oba vlagala v odnos, ta odnos traja. Res prehaja skozi različne faze. Najprej sta ljubimca – s tem ne mislim, da koga varaš, ampak da se tudi ljubiš –, potem preide v partnerstvo, nato sta kot brat in sestra. Ampak če je dober odnos in si ga znal negovati, ostane.« In kaj je njej najpomembnejše pri partnerstvu? »Pustiti človeku svobodo in je biti tudi sam deležen, podpirati človeka v tem, da se razvija. Menim, da si dva lahko zelo veliko pomagata pri osebni rasti. Mora pa imeti vsak svoj prostor, da se ne zadušiš.« Ko jo vprašam, ali je kdaj spoznala idelanega moškega, odločno odgovori: »Ni idealov, za tem ne hlepim. Vsak ima kakšno napako, tudi mi. Pomembneje je, katere napake laže prenašaš, katere so zate manj moteče.« In kako jo moški lahko osvoji? »Mislim, da to sploh ni težko. Všeč mi je nekaj fines, spoštljiv pristop, zelo rada imam tudi dober humor, ironijo … Pa ne preveč teh mačo dedcev.« V nadaljevanju razkrije: »Zelo lahko se me osvoji z besedo, kar ne prinese vedno najboljšega rezultata, ker so besede instrument, s katerimi se da tudi dobro manipulirati.« Doda še: »Ženske si rade zamažemo pogled z lepimi besedami. Jaz še trznem na to,« se zasmeji.
Dva dnevnika sežgala zaradi ljubezni
Ko se usedeva v bližnji lokal, zavrtiva čas nazaj, ko je vladala romantika in so ljubezen izpovedovali v pismih. »Ja, tudi odišavljena pisma so bila. Pa kakšno posušeno vrtnico sem našla notri.« Ravno zaradi tehnoloških naprav je dandanes komunikacijska pot mnogo krajša in zaradi tega lahko tudi površna. »Občasno še kdo kaj napiše. Tudi prek elektronske pošte se da napisati kaj lepega, ni nujno, da so tam samo medmeti in okrajšave.« Ker vem, da zelo rada bere, jo povprašam o tej strasti. »Saj zaradi tega sem ulovljiva na besede. Ker cenim besedo.« Opiše, kaj trenutno prebira. »Berem več knjig hkrati. Če te knjiga pritegne, tudi veš, kje si ostal, te ne zmede.« Ko jo povprašam, ali lahko kdaj pričakujemo njeno avtobiografijo, me s pritrdilnim znakom na obrazu preseneti. »Že precej sem napisala, ampak to so bili dnevniški zapisi ob dodanem besedilu. Zagotovo pa bo to v nekaj letih zunaj.« Pove mi, da ne bo pisala faktografsko. »Treba je dobro presejati. Ne ker bi pazila, kaj bo v knjigi, ampak kako res opisati ta del življenja, ki si ga že preživel, se spomniti ljudi, ki so te zaznamovali, svojih dilem, travm, pomislekov, težav, navsezadnje tudi osebnih zmag. Tukaj ne gre za to, da bi se naslikal v najlepši luči, ampak da bi ljudem nekaj sporočil … O odraščanju, medsebojnih odnosih, o tem, kako si včasih prisiljen živeti in delati z ljudmi zgolj zaradi okoliščin, pa ne bi želel, kako te je kdaj kdo stisnil v kot, kako te je kdaj kdo podprl in te reči.« Vsa leta je pisala dnevnik. »Žal mi je, da dveh nimam. Dva sem sežgala, ne po lastni želji, ampak na namig partnerja, ki sem mu pokazala, o čem pišem, in ga je prevelo neko ljubosumje. Iz navdušenja nad njim, zaljubljenosti in ljubezni sem ju sežgala. Pa mi je zelo žal.« Ob tem pripomnim, kaj vse ženske naredimo za ljubezen. »Neverjetno! Želela sem imeti tako zelo čist odnos, bila sem prepričana, da si ustvarjam povsem novo življenje. Danes ju ne bi sežgala.« Povprašam, kaj je partnerja zmotilo. »Verjetno sem nekaj opisovala tako zelo goreče, s tako vznesenostjo, da ga je kakšna misel opozorila, da ne bo edini v mojem življenju ali najboljši. Ko sem v pogovoru dvakrat zaslutila, da hoče citirati nekaj iz mojega dnevnika, sem rekla: 'O, to pa ne.' Namesto da bi rekla 'živiva z vsemi svojimi zgodbami', sem ju raje sežgala.« Torej ne verjame v eno, edino ljubezen? »Vsekakor se lahko komu zgodi. Ampak jaz nisem človek, ki bi razmerja ob razhodu morala pretrpeti, ampak poskušam to razumeti. Ker je zgrešeno mišljenje, da kdo kaj naredi s strašnim naklepom.« Po kratkem razmisleku še doda: »Smo pa res izjemno nerodni pri slovesih. Srečujemo se in spoznavamo na najlepše načine, z navdušenjem, raziti pa se ne znamo dobro. Tudi če se kaj zaplete v odnosu, na to ne gledam s tragiko ali obsojanjem, ampak z razumevanjem. Ker če si z nekom nekaj imel, to pomeni, da si nekaj lepega tudi doživel. Če pa nisi, je tako ali tako dobro izstopiti iz takega razmerja. Objokovanje zveze se mi zdi zelo nevarno. Živeti je treba naprej!«
Hčerke ne bi peljala v medijski svet
Med pitjem naravnega pomarančnega soka, ki ga Miša pije vsak dan, jo povprašam, katero obdobje se ji zdi najlepše v življenju. »Rekla bi, da tam okrog 40. To se mi zdijo fantastična leta za žensko. Nekaj že dosežeš v službi, otrok je že tako velik, da se z njim lahko pomeniš, neke osnovne težave, komplekse, ki si jih vlekel s sabo, si morebiti že predelal … V tistem času je ženska strašno lepa. Ženska pri štiridesetih cveti!« Ob vprašanju, kako to uspe njej pri 62 letih, nekoliko pomisli, nato pa pove: »Vsaka ženska ima svoj pogled in verjetno smo zelo kritične do sebe. Zdi se mi, da je najhuje, ko te oplazi prvi val in rečeš: 'Vau, staram se!' Potem pa gre spet za sprejemanje sebe.« Nato doda: »Strah se razblini, preide drugam. Strah se potem začne ukvarjati s tem, da boš zdrav, ne več, kako boš videti.« Njena hčerka Ula Furlan je po njej podedovala lepoto in ljubezen do medijev. »Mislila sem, da bo šla kam drugam. Zelo jo je zanimala glasba. In tudi ko sem jo vabila na kakšne prireditve, je to sploh ni zanimalo.« Razkrije še: »Pravzaprav je bila poklicana v to delo, ne da bi jaz vedela.« Nato pa prizna: »Jaz je ne bi peljala v ta svet. Ta svet ni tako zelo prijazen, ampak je divji, danes je treba zelo hitro delati. Včasih smo imeli čas za delo.« Miša se trenutno posveča predvsem oddaji Zgoraj brez. In kdaj je ona zgoraj brez? V smehu odgovori: »Po navadi na morju, na plaži, sicer pa ne. No, tudi v postelji sem zgoraj brez.« Razloži mi, da 'zgoraj brez' pomeni odprt prostor, ki zadiha. »Z veseljem se bom vključila še v kakšen projekt. To, kar zdaj počnem, pa počnem prav z radostjo.«
Človek brez treme ni dober
Beseda nanese na Emo, ki jo Miša zelo pohvali. »Produkcijsko je primerljiva z Evropo, ljudem iz produkcije sem čestitala. Ni več dvoma, ali nacionalna televizija česa ne bi zmogla.« In kaj pravi na zmagovalca Omarja Naberja, ki nas bo zastopal na Evrosongu? »Vedela sem, da me Omar ne bo razočaral, ker ima kilometrino in dober glas. Pesem ima tudi neko dramaturgijo. Ne bom rekla, da je najnovejši glasbeni hit. Ta balada ni tisto, kar bi me navdušilo, ne morem pa ji ničesar očitati.« Nato se spominja, kako je bilo, ko sta bila pred leti z Omarjem na Evroviziji v Kijevu. »Dva dneva se ni pokazal, ker je imel želodčne težave. Pri izvajalcih je dobro vedeti tudi to, da te takrat zajame strašna trema, če nisi dovolj suveren. Ga ni, ki ne bi imel treme. Tudi Vili Resnik je skakal okrog mene in rekel: 'Gospa Miša, imate kakšen apaurin?' Zlagala sem se in rekla, da ga imam za vsakega vedno. Ko je to vedel, je bil miren. Pa ga nisem imela,« se nasmeji. »To je strašna odgovornost, ker se zavedajo, kaj bo, če ne bo dobre uvrstitve. Ker smo za Emo in Evrosong tako občutljivi kot za naše športne rezultate. V glavi se začne oglašati nacionalni ponos. In ker naši izvajalci to novo breme nosijo v sebi, popolnoma razumem, da imajo lahko tudi želodčne težave,« se nasmehne. Prizna, da ima tudi ona tremo. »Malo drgeta je vedno. Mislim celo, da mora biti, in to mi povedo tudi veliki izvajalci, ker to pomeni, da spoštuješ občinstvo. Človek, ki nima treme, ne vem, če je bil kdaj zelo dober.« In česa je nje strah v življenju? »Seveda človek razmišlja o betežnosti, kar sem že prej omenila. O bolezni, ki se zgodi v tvojem okolju … To, da ne bi mogla skrbeti zase. Tega je človeka po moje najbolj strah, kadar razmišlja tako daleč. In seveda čutiš odgovornost do ljudi, ki jih imaš rad, da bi bilo z njimi vedno vse v redu.« Ob koncu jo vprašam, kaj jo osrečuje. Zamisli se in doživeto opiše: »To pa so tako drobceni utrinki. Včasih, ko se vozim do Primorske, sije sonce, skozi odprto okno zavoham dišave, prižgem si malo glasbe in rečem: 'Vau! Srečna sem!' Oplazi in gre.«
