POGOVOR TEDNA

Ema me spominja na predsedniške volitve

Objavljeno 23. oktober 2017 17.25 | Posodobljeno 23. oktober 2017 17.26 | Piše: Moni Černe

Glasba je v Sloveniji zelo trd in nemalokrat grenek kruh, če pa si vanjo zaljubljen, lahko preneseš in dosežeš marsikaj, pravi Gal Gjurin, ki ga jamranje ne zanima.

Med koncertom v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma leta 2013. Foto: Uroš Hočevar

Gal Gjurin je trenutno kar malo utrujen. Za občutljive ljudi je ta menjava letnega časa namreč naporno obdobje. Je založnik, avtor glasbe, besedil, priredb, pevec, inštrumentalist, producent, neodvisni samozaložnik, tonski tehnik, koncertni izvajalec, avtor pesniške zbirke Glasba je oblika ljubezni, ki bo na knjižne police prišla v novembru, pa še oče dveh šoloobveznih otrok povrhu. Pravi, da imamo vsi precej vlog v življenju, in vsako je treba spoštovati ter se v njej mojstriti, sicer je nisi vreden.

V naslednjih mesecih boste izdali tri plošče, pišete knjigo, v soboto, 28. oktobra, imate v Cankarjevem domu koncert. Ste si naložili veliko dela za enega človeka?
Sem precej delaven človek in me delo načeloma sprošča, ker rad delam, čeprav je glasba v Sloveniji zelo trd in nemalokrat grenek kruh. Zadnje leto si vseeno jemljem precej pavze. Delam zmerno, brez rokov in pritiskov. Velja pa, da moraš biti v glasbo zaljubljen, potem lahko preneseš in dosežeš marsikaj, jamranje me res ne zanima. Ti albumi so nastajali zadnja tri leta. To je zelo premišljen glasbeni material, ki je odležal svoj čas. Albumov imam v resnici pet, izdajam pa tri: Veter, Zemlja in Temna godba 2.0. Druga dva prideta na vrsto malce pozneje. Knjiga je nastajala zadnje leto in pol kot zbirka esejev o glasbi, med katere sem začel spontano vpletati še avtobiografske zgodbe in drugo, recimo lastne kuharske recepture. Kot izvrstni koncertni gostji v Gallusovi dvorani bosta nastopili moja sestra Severa Gjurin in Tinkara Kovač, ki pa bosta segli tudi po inštrumentih.

Vaši kolegi pravijo, da ste zunaj vseh običajnih okvirov nadarjenosti, da ste genij.
Takih oznak ne sprejemam. Samo rad delam, kar delam.

Slišala sem, da so pred leti za album Srce želeli narediti intervju z vami za eno osrednjih časopisnih prilog, a se je nesojeni intervju začel s trditvijo, da ste znani kot glasbeni fašist. Imate zaradi odklonitve pogovora še težave?
Iz prakse vemo, da je ena od besed, ki se dandanes veliko zlorablja in neprimerno uporablja, tudi beseda fašizem. Z njo se opleta kakor krava z repom. Menil sem, da je besedo fašizem nemogoče uporabiti v zvezi s tako lepo stvarjo, kot je glasba. A so me presenetili tudi tokrat. Raven konkretnega intervjuja, ki sem ga odklonil zaradi te nespodobnosti, je bila pač prenizka. Razumem, da jim je bilo to morda težko sprejeti, saj zavrnitev niso vajeni zaradi svoje velike branosti. A niso mi niti ponudili novih, znosnejših vprašanj. Raje so mi zagrozili, da me bodo prišli javno provocirat s tem zavrnjenim intervjujem na tiskovno konferenco. No, ko sem po štirih letih sam poklical urednico in jo povprašal, koliko časa bodo še sprti z mano oz. kako dolgo bo proti meni še trajal ta smešni embargo, me je prepričevala, da je oznaka glasbeni fašist izpred štirih let pač zanimiva za bralce ter da mi z njo delajo uslugo. Uslugo? Lepljenje negativnih oznak na ljudi seveda ni nobena usluga. Noben niti ne ve, kaj naj bi ta oznaka sploh pomenila, zagotovo pa ne nekaj dobrega. Navrgla je tudi, da ni nič posebnega, če sem sam spisal skoraj 5000 strani not in aranžmajev za projekt s simfoniki Cantabile, češ da koncerte s simfoniki dela že vsak in da jih mojih 5000 notnih strani res ne zanima. In da bi bilo morda dobro, če bi končno izdal studijski album. Ravno takrat sem izdal dvojni CD Duša in telo. In minilo je že spet skoraj pet let, jaz pa sem izdal vmes že tri albume. In zdaj nove tri! Že deveto leto pa sem na odstavnem pasu. Zakaj že?

Tudi zaradi vašega delovanja na področju varovanja avtorskih in izvajalskih pravic ste bili deležni nekaterih kritik.
Glasbeniki imajo načeloma težave z branjem in razumevanjem zakonodaje in pravilnikov, ker si ne vzamejo časa. Za tiste glasbenike, ki se nočejo pobrigati niti za svoje pravice, kaj šele za pravice kakšnega kolega, mi je žal. To jim zamerim, verjetno zato, ker sem s srcem tako zraven. Pričakujem, da si enkrat že pač dovolj star in zrel, da želiš družbi tudi kaj vrniti, ne samo jemati. Tega za marsikakšnega glasbenika ali glasbenico ne morem trditi. Sebičnost po navadi prevlada, v kombinaciji s strahom in z neumnostjo.

Glasbeniki sami ne poznajo bistva in ustroja nezakonitih poslovanj ali gre morda za kaj drugega?
Marsikdo od kolegov mi je priznal, da ga številčni podatki ne zanimajo, ker bo moral potem spremeniti mnenje, ki pa ga njegova okolica ne bo prenesla in bo izobčen ali pa bo izgubil posel. Prav neverjetno! Vse za imidž v gostilni in cekinček v žepku! Zraven pridejo v paketu še lenoba, ideologije oz. politična pripadnost. Na koncu svojo svobodo prodajo za sto evrov bruto in dva pira. Ne čutim se del teh ljudi. Ne tistih, ki delajo zanič muziko, ne tistih, ki se ne postavijo zase ali za druge, ki so res potrebni pomoči. Treba se je postaviti za rodove glasbenikov, ki prihajajo, tega se marsikdo od starejših noče zavedati. To je neodgovorno.

Ste bili dober predsednik glasbene unije?
To bo pokazal čas. V raziskovanju te problematike sem šel tako daleč, da sem prišel do sestankov na ravni Evropske komisije in Evropskega parlamenta. Na Islandiji, kjer nas je kot mednarodne delegate sprejel tudi predsednik države, sem podpisal pomemben pristopni sporazum, s katerim sem slovenske glasbene avtorje in izvajalce nekako postavil na zemljevid Evrope. Da se – če se hoče. Islandski predsednik Grimsson, ki predseduje narodu, ki je sedemkrat manjši od našega, je dobrih 30 minut vzneseno govoril o glasbi. Pri nas politiki niso sposobni govoriti o glasbi niti 30 sekund, tudi to vem iz prve roke. In širša glasbena problematika seveda ni neki lokalni slovenski problemček, kakor se prikazuje v medijih, temveč je svetovna zadeva.

Ste bili zaradi svojega delovanja vi ali vaši najbližji deležni nadlegovanj, groženj, podtikanj?
Nekajkrat so me brezuspešno vlekli na sodišče ali špecali na policijo, se spravili na mojo lastnino, lagali po občilih s pomočjo podkupljenih novinarjev in si izmišljali lažne zgodbice. In še druge, veliko grše stvari, povezane z mojimi otroki. Kar težko je verjeti, da so lahko vsaj na videz umsko stabilni ljudje tako bolno škodoželjni in da moraš to doživljati v prvi osebi in še tvoji bližnji. Tega ne privoščim nikomur. Teh prijaznih tretmajev pa sem bil deležen, kljub temu da sem vedno deloval izrazito nepolitično, saj me politika v resnici ne zanima. Osredotočal sem se na glasbo, ki je zame predvsem del kulture, ter na boljše rešitve za celoten glasbeniški ceh. Nikoli nisem niti bil v upravnih ali odborih glasbenih kolektivnih organizacij, kjer se deli denar, kot sta Sazas ali IPF. Z njimi imam namreč toliko opravka kot vsak drug glasbenik. Skrbijo za moje pravice, saj drugih organizacij v Sloveniji nimamo, ker jih država ne dopusti, kljub temu da smo si mnogi želeli zdravo konkurenco na tem področju. Svoj mandat sem uspešno opravil in kot bivši predsednik glasbene unije imam veliko dobrih rezultatov. Veseli me, da se lahko posvečam samo še glasbi.

Kakšno je ozadje nastanka pesmi Črni konji čez nebo?
Gre za glasbeni manifest, ki je nastal v sklopu festivala Ema 2010, v času, ko smo verjeli v spremembe na način, da je treba biti prisoten s kakovostno produkcijo tudi na tako dvomljivih dogodkih, saj le tako lahko upamo na izboljšanje, kar še danes do neke mere drži. V osnovi je šlo za to, ali lahko naredim triminutno skladbo, ki ima vsebino ter rep in glavo, ter hkrati za kritiko tega, kaj ta festival je oz. kako neokusna glasba se skozenj propagira.

Na koncu svojo svobodo prodajo za sto evrov bruto in dva pira.

Malo me Ema glede tega spominja na letošnje predsedniške volitve. Črni konji govorijo tudi o tem, kako bodo Emo in ves zmedeni komercialni cirkus okrog nje ter neustrezen RTV-jevski odnos nekoč poteptali apokaliptični črni konji. Na festivalu sem v znak protesta nosil uniformo iz obdobja Illirskih provinc, ki je po moji meri narejena replika Napoleonovega bojnega plašča iz bitke pri Marengu leta 1800, ko je v Italiji porazil Avstrijce. Obut sem bil v prave jahaške konjeniške škornje. Čez čas so se ledrasti škornji razgreli in je začelo puhteti od njih, da se je začel po Gospodarskem razstavišču širiti močan neustavljiv vonj po konjih in se mešati s parfumi, ki so puhteli iz dekoltejev petičnih gospodičen visokega glasbenega slovesa. Ljudje so se počasi začeli na glas spraševati, od kod, za vraga, ta konjska fragranca sredi takšne gala prireditve in kaj je zdaj to. In v mislih sem jim odgovoril: Črni konji so to, ljubčki zlati... že prihajajo! Skratka, naneslo je tako, da sva se takrat odpravila na Emo v izvajalskem paru s Hamom. V sklopu festivala so z RTV naredili z vsakim izvajalcem tudi dolg sproščen intervju, ki naj bi ga objavili v celoti. Pred kamero so se nama, nič hudega sluteč, razvezali jeziki o glasbeni sceni, o financiranju, o resni problematiki festivala, Evrosonga ipd. Takrat smo verjeli v spremembe že samo skozi prisotnost kakovosti in glasbene raznolikosti – sploh zato ker sva s Hamom na Emo prišla neobremenjena, iz drugih glasbenih sfer, z nalogo, da predstaviva kakovosten komad. Od najinega intervjuja, ki je bil dolg 25 minut, je bil objavljen en sam stavek: kako razlagam o uniformi iz bitke pri Marengu. Vse drugo so vrgli ven. Najbrž da ne bi koga preveč bolelo.


Prenehali ste kaditi, a ste hkrati izgubili tudi kilograme. Kako?
Tako, da sem začel malo bolj skrbeti zase. Po navadi velja, da se zredimo, ko prenehamo kaditi. Če si hkrati uredimo še prehrano, se to ne zgodi. Ven sem vrgel gluten, sladkor in mlečne izdelke. Tako greš dol s kilažo počasi in po naravni poti, brez prisile. Alkohola, ki redi sam po sebi, tako ali tako že več let sploh ne uživam. Obenem sem začel še več kuhati in se posvečati prehrani. Podobno kot pri kulinariki tudi v glasbi bolj verjamem v eko-bio glasbo kakor v sintetiko oziroma mcglasbo.

Lahko izdate kak svoj glasbeni kuharski recept?
Lahko, recimo recept za F-dur, ki je zame zelene barve. Bučke narežemo na zelo tanke kolute. Te lično zložimo v ponev z oljčnim oljem, posolimo s fino himalajsko soljo in jih na visokem ognju sotiramo, da hitro upadejo. Proti koncu po želji dodamo nekaj rožmarina ali drugih bolj blagih sredozemskih začimb. Ko so bučke pečene in porumenijo, jih prestavimo v keramično posodo in delno ohladimo. Prelijemo jih s svežim sokom limone in hladno stiskanim oljčnim oljem ter premešamo. Jed serviramo primerno ohlajeno, kot osvežilno prilogo ali solato, primerno za vse letne čase.

Bo knjiga dobila nadaljevanje?
Zagotovo, ampak ne vem še, v kakšni obliki.





Deli s prijatelji