NA EKS

Elektrotrabant in Mikloševo senje

Objavljeno 10. december 2017 20.46 | Posodobljeno 10. december 2017 20.46 | Piše: Matej Fišer
Ključne besede: kolumna

Lokalcev ne gre podcenjevati, saj se lahko zgodi, da so etično ali v inovativnosti veliko dlje, kot sami zaznavate.

Drevored so skupaj odprli evangeličanski škof Filo, katoliški škof Štumf in župan Jevšek. Če bi se to zgodilo v Belfastu, bi bila to svetovna novica. FOTO: Oste Bakal

Po nekaterih podatkih naj bi Murska Sobota dobila ime zaradi sejmov, ki so se dogajali ob sobotah. To je ena od teorij, vendar mogoče tukaj niti ni toliko pomembno, ali je res ali ne. Sejmi so v mestu pustili veliko sled, ki se je mogoče niti ne zavedamo. Lahko se zgražate nad kramarijo, ki se sredi mesta pojavi vsak prvi ponedeljek v mesecu, ali na celotno stvar gledate s hipsterskim navdušenjem in se sejma udeležite, kot bi hodili po doživljajskem parku nekih minulih dni. Sejem je sejem, tržnica je tržnica. Kakor koli obrneš, osnova vsake trgovine je tržnica, sejem. Ponudnikov na ponedeljkovem sejmu sigurno ne bi bilo, če jim to ne bi nosilo zaslužka.

Obstajajo kupci, ki vedo, da prvi ponedeljek v mesecu dobijo več za svoj denar kot sicer. Nekateri veliki trgovci se pritožujejo, da ljudje prihajajo v trgovine pomerit obleke ali čevlje in jih potem naročajo prek spleta pri drugih ponudnikih. Tukaj je trend nasproten. Ljudje vse dneve preživijo za računalnikom in iščejo izdelke, ki jih potrebujejo ali ne, potem pa prvi ponedeljek pridejo na senje in tam to kupijo. Sejmarstvo je pač disciplina oziroma veščina, v kateri se je prav tako treba izmojstriti. Najbolje gre skozi generacije oziroma po principu od vajenca do mojstra.

Lokalcev ni za podcenjevati, saj se lahko zgodi, da so etično ali v inovativnosti veliko dlje, kot sami zaznavate.

Najpomembnejši sejem v mestu je vsekakor Miklavžev. Mikloševo senje. Ta ima sloves kot Planica med skakalci. Ker je sv. Nikolaj zavetnik mesta, se poleg sejma zvrsti še nekaj drugih pomembnih dogodkov. Letos je bila na primer odprta aleja Martina Lutra, ki so jo skupaj odprli evangeličanski škof Filo, katoliški škof Štumf in župan Jevšek. To se vam ne zdi poseben dosežek, a če bi se to zgodilo v Belfastu, vam zagotavljam, da bi bila to svetovna novica. Na tem sejmu se redno pojavlja tudi Maki, s. p. Maki prodaja zavese. Ima takšne po meri, ima pa tudi gotove zavese. Te so po 10 evrov.

Kolega Krisi ga spremlja že nekaj let – tako modne smernice, ki jih Maki prinaša v mesto, kot poslovno etiko in predanost, s katero Maki nastopa na sejmu. Letos je zaznal, da je hči neke gospe prinesla zavese zamenjat, ker jim ne pašejo na okna. Maki jih je brez kakršnega koli vprašanja zamenjal in s tem pokazal najvišjo stopnjo poslovne morale, ki jo premorejo samo najboljše korporacije z najvišjo stopnjo poslovne etike. Navajeni smo namreč, da bi veliko drugih trgovcev najprej začelo iskati napako, ko jo je stranka naredila na izdelku, končalo pa bi se verjetno s tezo, da današnji arhitekti itak ne vedno, kaj delajo, in so jim naredili napačno okno in jim v bistvu okno ne paše na zavese, ne obratno, da ferunke ne pašejo na okno. Saj se še nihče ni pritožil nad gotovimi zavesami. Ne pri Makiju. Maki jih je zamenjal z nasmehom in brez vprašanj, kaj, kako, zakaj in kdo. Baje so letos trendi takšne z zlato obrobo. To je pomembno. Pa bo spet marsikdo podvomil, vendar Maki trendom ne sledi, Maki jih postavlja. Ni eden tistih, ki morajo čakati, kaj povedo v Parizu, New Yorku in Milanu. On nima časa čakati, on mora zavese narediti in biti z njimi na sejmu. Včasih sicer kak trend nekoliko prehiti, vendar to ni najslabše, saj New York, Pariz in Milano prej ali slej pridejo za njim. Včasih pač v lokalnem okolju najdemo ljudi, ki igrajo Vivaldija hitreje, kot bi igral Vivaldi sam. In so zanimivi.

Tako je bil dr. Zoran Stojiljković, ki je leta 1979 naredil elektrotrabanta. Profesor na beograjskem kemijskem inštitutu je izdelal enega prvih električnih avtomobilov v bivši Jugi in se z njim vozil po mestu. Avto je imel doseg petdeset kilometrov, razvil je hitrost šestdeset kilometrov na uro. Polnil ga je s kablom iz lastnega stanovanja. Dokaz, da ga okolje niti takrat ni razumelo, je kazen, ki jo je plačal, ko ga je ustavil prometni policaj. Bil je čas, ko je zaradi pomanjkanja goriva in onesnaževanja okolja veljalo pravilo par-nepar. Njegova registrska tablica je imela napačno zadnjo številko in prometna policija ga je oglobila za petsto dinarjev, ne glede na dejstvo, da električni avtomobil ni imel izpuhov in za vožnjo ni potreboval goriva. Trabant je bil že takrat izdelan iz razgradljivih materialov, ki jih danes izjemno opevamo. Skratka, lokalcev ni za podcenjevati, saj se lahko zgodi, da so etično ali v inovativnosti veliko dlje, kot sami zaznavate. Prišel bo čas, ko si boste tudi sami želeli zavese z zlato obrobo. Takrat bo imel Maki na senji že novo rešitev.

 

Deli s prijatelji