Čuk naučil Jerneja raztegovati meh

HRUŠICA – Da življenje piše neverjetne zgodbe, smo se lahko prepričali že velikokrat. In prav je, da tisti, ki jih doleti nesreča, nikoli ne obupajo, tisti, ki lahko, pa ljudem v stiski pomagajo. Eno takšnih nenavadnih prijateljstev sta spletla tudi Jernej Slivnik s Hrušice, ki je pred osmimi leti, po prometni nesreči, ki jo je doživel, ko je štel komaj pet let, ostal paraplegik, in znani harmonikar Čukov Matjaž Končan. Ne, nista se poznala pred tem, združila ju je nenavadna želja malega Jerneja. Ta si je namreč takrat, ko je po nesreči še okreval v ljubljanskem kliničnem centru, zaželel, da bi v živo videl, kakšna je ferrari harmonika. Matjaž mu je željo izpolnil in se v bolnišnico odpravil s takratnim pevcem Čukov Markom Vozljem. Kakopak je meh svoje harmonike Matjaž raztegnil kar tam in Jerneju v veliko veselje tudi zaigral. Po tem srečanju se njune poti niso razšle, temveč še bolj zbližale. Ponovno sta se srečala na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča v Ljubljani, kjer je Jernej po nesreči okreval. Matjaž pa je, na željo dr. Hermine Damjan, v Sočo prihajal poučevat igranja na frajtonarico takrat šestnajstletnega Martina, ki je okreval po možganski kapi. Jernej in Matjaž sta se takrat še bolj zbližala. Verjetno tudi zato, ker je Jernej vedno bil in je še vedno velik oboževalec Čukov. Ko je Jernej končal rehabilitacijo, se je njuno prijateljstvo nadaljevalo doma, kjer ga je Matjaž prvič obiskal na njegov šesti rojstni dan. »Na splošno sva v osmih letih skupaj doživela že marsikaj, tudi kakšno ušpičila, seveda. Idej nama ne zmanjka. Jeseni pečeva kostanj, poleti kje v senci igrava namizni tenis, tu in tam greva tudi na bovling. Ali se pomeriva v hokeju na vaškem igrišču ali pa pogledava kakšno hokejsko tekmo,« pravi Matjaž. Kar seveda ni naključje, saj je Jernej vendarle doma na Hrušici, kjer je doma hokej. In seveda sta nedavno skupaj navijala za našega hokejskega asa Anžeta Kopitarja, ki je v ZDA znova osvojil naslov prvaka lige NHL.

Drug drugemu dajeta spodbudo

Na splošno je Jerneju šport zelo blizu. Še pred usodno nesrečo se je rad preizkušal v različnih športih, predvsem zimskih, pred štirimi leti pa se je lotil smučanja na monoskiju. »To je posebna, invalidom prilagojena smučka,« nam je zaupal Matjaž in dodal, da Jernej velja za slovenski paraolimpijski up, saj so njegove spretnosti že opazili tudi v tujini. Leta 2018 si želi nastopiti na paraolimpijskih igrah v monoskiju v Južni Koreji. Trenutno pa pridno trenira pod okriljem Smučarskega kluba Radovljica. Seveda noben dan v Jernejevem življenju ne mine brez harmonike. Matjaž mu je že pred leti podaril frajtonarico, kakršne izdeluje sam, harmoniko pa tudi poučuje. Nemalo slovenskih fantov je že naučil domačih viž in tudi Jernej ni imun proti temu. Prva, ki jo je znal zaigrati, je bila slovenska viža Mi se imamo radi. V šali pa menda Jernej rad pripomni, da ko bo leta 2018 na paraolimpijskih igrah, kar so njegove sanje, prispel do cilja, si bo Avsenikovo Na Golici zaigral kar sam. Tako kot Jernej občuduje Matjaža in črpa od njega njegovo znanje, tudi Matjaž redno spremlja Jernejevo smučanje in ga pri tem spodbuja in podpira. Nedavno sta svojo zgodbo prijateljstva in podpore še nadgradila, saj je Matjaž izpolnil Jernejevo željo in postal njegov birmanski boter. In kako bosta preživela letošnje poletje? »Privoščila si bova en tak fantovski oddih. Malo bova taborila, malo kolesarila, veslala in ribarila,« povesta kar v en glas. Matjaž je namreč tudi ribič, Jernej pa vedno dovzeten za nove izzive. Da bi jih bilo v življenju obeh še veliko!