Mario Galunič, pri 43 letih že nekaj časa legenda slovenske televizije, ki trenutno vodi zelo gledano oddajo Moja Slovenija ob sobotnih večerih na prvem programu nacionalne televizije, zelo redko kaj razkrije o sebi. Slovenista iz Maribora, ki je vzor lepe dikcije, obiščem na Kolodvorski, njegovem drugem domu. Ob najinem pogovoru v studiu prizna: »Prav neverjetno je, da svoje delo na televiziji merim že v desetletjih. V bistvu je to moj način življenja, ki ima vzpone in padce, sončne in senčne trenutke.« Doda še: »Na začetku kariere bi seveda zapisal, da je to moja strast številka ena, danes pa bolj cenim mirno življenje zunaj zidov te stavbe. To je verjetno običajno za moja leta, a da ne bo pomote, delo pred kamerami mi veliko pomeni. Še zmeraj se mi pri vsakem nastopu zgodi toliko lepih reči, da si upam reči, da me to delo osrečuje in da je moje življenje zaradi televizije zelo posebno.«
Na mučni avdiciji
Ko mi razkaže studio, kjer snemajo oddajo Moja Slovenija, pove, da je delo na televiziji začel podobno kot mnogi, z mučno avdicijo. »Še kot študent sem prišel na televizijo, ker sem hotel delati kot novinar v regionalnem programu. In so me sprejeli. Moja prva urednica je bila Milica Prešeren. Moram jo enkrat vprašati, ali se še spomni, zakaj so mi dali priložnost. Toda zgodba v razvedrilnem programu se je začela malo pozneje, kamor sem uletel kot študent slovenistike in sem v igrici Besede, besede ob Evi Longyka razlagal manj znane slovenske besede. V bistvu sem bil strokovni sodelavec, do nekega dne, ko je Eva zbolela in sem pred kamero kot voditelj stopil kar jaz. Očitno je bilo uredniku Mitu Trefaltu to všeč in kmalu je prišlo povabilo za vodenje oddaje Nedeljskih 60. Vse drugo je zgodovina.« Razkaže mi nekaj švinglic za vodenje oddaje. Profesionalec odkrije tudi, da sploh ne potrebuje trotl bobna med oddajo in vse govori prosto iz glave. Kljub dvajsetim letom dela na televiziji še vedno najde izzive. »Po vseh oddajah, mislim, da jih je blizu 700, je težko vedno znova najti nove izzive. A brez tega ne gre. Ne morem hoditi naveličan v službo in tukaj ždeti in ne narediti nič vznemirljivega. Zmeraj si poskušam najti ambiciozno delo, velike načrte in bolj ali manj mi to uspeva. Se mi je že zdelo, da ne bo šlo vedno znova narediti res velike oddaje, a se stvari spet dogajajo. Oddaja Moja Slovenija je taka uspešnica, da smo vsi v ekipi prijetno presenečeni, in v meni je skoraj toliko vznemirjenja kot na začetku, recimo ob prvih uspehih oddaje ZOOM.«
Največ dela je s travo
Mario je dobitnik številnih nagrad: štirih viktorjev popularnosti za najbolj priljubljenega voditelja, enega strokovnega viktorja za najboljšega voditelja razvedrilnih oddaj, petih gongov popularnosti in še kakšna bi se našla. »Z leti seveda ugotoviš, da nagrade ne spremenijo tvojega življenja ali dela, da je dan potem vse tako, kot je bilo, a kljub temu se jih nihče ne brani. Lepo te pobožajo, ti ponudijo razlog za proslavljanje skupaj z ekipo, za kakšno lepo besedo. In potem življenje teče dalje.«
O svojih življenjskih vrednotah pravi: »Zdi se mi, da je velika stvar, če ti uspe nekako urediti svojo zasebno življenje in delati to, kar ti je pri srcu. Meni se zdi pomembno, da grem zvečer spat mirne vesti, da nikomur ne storim nič hudega in da živim z ljudmi, ki jih imam rad. Da si zanje vzamem dovolj časa, da nisem nenehno v službi, da znam uživati. Zato kar se da skrbno negujem svoja prijateljstva in družinske stike. To mi veliko pomeni, saj mi je že dolgo jasno, kaj me osrečuje. Čisto preproste reči, kjer ima seveda ljubezen izjemno pomembno mesto, se je pa treba zanjo tudi potruditi.«
Njegova največja sprostitev zadnje čase je delo na vrtu, pokaže pa mi tudi rože, ki ga spremljajo v studiu med snemanjem. »Imam vikend, kjer je zmeraj ogromno dela, ki ga opravljam z največjim veseljem. Komaj čakam, da pobere sneg, da vidim, koliko rožic bo pokukalo iz zemlje, da se začne pravo delo z vsemi rastlinami, grmovjem, drevjem in seveda s travo. Z njo je tako in tako največ dela,« se prisrčno nasmeje. Kadar ni v naravi na vikendu, pa prisega na gledališče, film in dobre knjige. »V gledališče grem skoraj vsak teden, trenutno ne berem zelo veliko, nisem v najboljši formi, zato pa sem to zimo videl toliko filmov kot že dolgo ne.«
Spet v Mehiko
Medtem ko me obleče v navijačico oddaje, razkrije, da obožuje tudi potovanja, a vendar se vedno znova vrača domov. »V domovini se čisto dobro počutim, čeprav to ne pomeni, da mi je tukaj zmeraj lepo. Moje sanje, kako se bom preselil nekam v tujino, se niso uresničile, preprosto za to nisem zbral poguma oziroma mi je bilo tukaj prelepo, da bi tvegal nov začetek. Veliko potujem in poznam občutek v tujem svetu. Je vznemirljiv, a je nekaj drugega biti v tujih deželah turist ali pa tujec, ki si išče novi dom. Mislim, da bo kar ostalo pri tem, da bom vedno rad šel na pot v tuje dežele in da se bom zmeraj rad vračal v to našo državo, kakršna koli že je. Trenutno mi gredo namreč razmere pri nas precej na živce, celo brezupne so, a sem na srečo optimist. Tudi to bo minilo.« Zelo blizu mu je Latinska Amerika.
»Bil sem že v mnogih deželah tam čez. Mentaliteta, optimizem ljudi, prijaznost, neposrednost. Ne vem, tam se počutim super. Spomnim se, ko sem prvič prišel v Mehiko, sem že na meji pred carinikom videl, da se tam na življenje gleda drugače kot v zategnjeni zahodni Evropi. Vsi so bili nasmejani, polni prijaznih besed, celo zafrkljivi, nobenega stresa. To me je čisto očaralo in pozneje spremljalo še na številnih poteh. Tudi letos grem tja, če bo po sreči v Bolivijo in Peru. Komaj čakam.«
Razkrije, da ga v življenju zanimajo lepe in dobre stvari. Sem spada tudi hrana. »Z leti obiskovanja restavracij sem se naučil razlikovati zrnje od plev, izjemno cenim kulinarične mojstrovine, nekateri kuharji so res pravi umetniki. Seveda je lahko odlična tudi enolončnica ali mineštra, a tista prava gurmanska strast se prebudi ob kombinaciji pravih okusov, ob lepi postrežbi, prezentaciji, kot se reče. Zato so mi vrhunske večerje v veliko veselje, včasih se odpeljem zelo daleč, če vem, da bom dobro jedel. To je zame kot umetniški dogodek, podobno kot da bi šel v gledališče, recimo, ali v galerijo.« Priznava, da se sam ne znajde najbolje v kuhinji. »Sicer bolje kot pred desetimi leti, kakšno stvar znam narediti, a tej veščini se nisem dovolj posvetil in sem zato raje na drugi strani, torej za mizo. Še najboljši sem pri solatah, a pri pravi hrani popolnoma odpovem, čeprav iskreno občudujem ljudi, ki znajo narediti prave čudeže. Ta izziv me še čaka.«
Ko ima dovolj, neha piti
K dobri hrani gre seveda tudi dobro vino, Mario ga sicer namreč ne pije. »Praviloma si pustim svetovati, saj le tako človek poskusi kaj novega. Poznam vrsto ljudi, ki pijejo samo eno vrsto vina in potem pri njej vztrajajo leta in leta. Nisem tak. Treba je pokusiti pravo vino ob pravi hrani. Možnosti je nešteto, včasih se vse skupaj zlije v nori užitek. Sicer imam raje rdeča vina kot bela, to že lahko povem, prav tako ne maram pretirano penečih se, a to še nič ne pomeni. Pa še to. V sebi imam neki čudoviti mehanizem, da mi pitje preprosto neha prijati, ko dosežem določeno mero,« in se nasmeje. Pomlad je pred vrati, ptički se ženijo ... Se je tudi Mario zaljubil? »V bistvu mi ta pomlad glede tega ne prinaša nič spektakularnega. Kam pa pridem, če bi se bilo treba vsako pomlad zaljubiti? Bolj se ukvarjam s tem, da se bo prebudila narava, tega se res veselim, te zime imam dovolj,« še pove priljubljen voditelj.
