Aleksandra Novaka, 36-letnega tako rekoč slepega glasbenika, ki se je pred dnevi širšemu krogu gledalcev predstavil na Popevki 2017, sem v srednjeveškem jedru Kopra videla večkrat. Nisem vedela, kdo je, deloval pa je tako srečno, da sem si ga zapomnila.
Njegova energija na festivalskem odru pa je bila ista kot na ulici, ko se pomeša med množico ljudi. Celo njegov glas, kljub prenekateri preizkušnji, zveni veselo, v barvah dura, živahno in polno veselja do življenja. Že 8. julija ga bomo poslušali tudi na odru letošnjih Melodij morja in sonca v Portorožu, kjer bo predstavil Mesto rož.
Aleksander, ima le dva odstotka vida, je oče Metki, ki obiskuje drugi razred osnovne šole, in mož Janji, istih let sta, ki pa žal ne vidi čisto nič. Prikupna osemletnica Metka, ki izjemno rada in dobro riše na vsak košček praznega lista, ima deset oziroma petnajst odstotkov vida: »Spoznanje o tem, da Metka slabo vidi, je bilo zame izjemno težko,« kako tudi ne, kot vsak oče želi svojemu otroku le najlepše in najboljše. Toda Metkin vid, ki obiskuje običajno šolo, izjemno napreduje: ob rojstvu ni videla, z rednimi vajami in strokovnjakinjo pa je dosegla velik napredek,« ponosno pripoveduje Aleksander.
Iztok Novak - Easy, ki je leta 2015 zmagal na festivalu Melodije morja in sonca z balado Nekaj med nama, je Aleksandrov brat. Trinajst let starejši.
»Najina mami, Istrijanka, je pela, še vedno poje, zase in za razvedrilo. Oče, na Obalo je prišel iz Celja, pa je pel v zboru,« gene razkriva Aleksander. »Glede na to, da bo oče bral te vrstice, napišite, da gre za njegove gene in da imava muzikalno nadarjenost vsekakor po njem,« se nasmeji.
Leta brez družine
Večino življenja Aleksander ni preživel s svojimi najdražjimi. Z njegovo slabovidnostjo so se zelo težko sprijaznili. Pretočil je veliko solz, recimo takrat, ko je naletel na ovire, o katerih videči ne vemo dosti: »Še danes nerad prosim za pomoč, mora biti zares velika nuja, in tako tudi v glasbi zaradi slabovidnosti nočem nikakršnih posebnih tretmajev.«
Osnovno šolo je končal v Ljubljani po programu, ki ga izvaja Zavod za slepo in slabovidno mladino (ZSSM – zdaj preimenovan v Center IRIS), ob koncu je imel že napisano prvo kantavtorsko pesem. Po osmih letih šolanja se je preselil v Škofjo Loko, kjer je končal program za ekonomskega tehnika, po petih se je vrnil na Obalo. Starši živijo v Luciji, Sandi, kot ga kličejo prijatelji, v Kopru.
Dva albuma, v katerih poje o ljubezni, nekatera besedila pa so zelo družbeno angažirana, Želel želela in na primer Do dna, sta za njim. Tretjega, na katerem bo tudi tekmovalna popevka Dotik Stare Ljubljane, ki je nastala lansko poletje v Stari Ljubljani, ko je s kitaro v rokah iskal sebe in svoj prostor pod soncem, bo izšel jeseni. »Zelo, neizmerno spoštujem ljudi, ki so od nekdaj ob meni in v pomoč, pa tudi tiste, ki mi v neznanem kraju pokažejo pot, pomagajo pri orientaciji.«
Aleksander hodi v službo, njegovo delo je slepim in slabovidnim približati aktivnosti v prostem času, in igra na ulicah Obale; slišimo ga lahko v Kopru, Izoli, Piranu in drugje. »Seveda bi rad igral tudi na koncertih, a razmere v glasbi niso rožnate.«
Zanima nas njegov odnos do zatemnjenih očal, mnogo slepih pevcev jih uporablja, on pa najraje ne. »Če si nadenem zatemnjena očala, popolnoma izgubim stik z občinstvom,« pojasni Koprčan.
Čeprav je zaradi slabovidnosti doživel veliko zoprnij, si zapomni le vesele, spodbudne dogodke in ljudi.
.
