ZAČARAN KROG

Avtorske pravice in obstoj kulture

Objavljeno 25. december 2017 23.05 | Posodobljeno 25. december 2017 23.06 | Piše: Dejan Vodovnik

Ključni pomislek je, zakaj država zaupa upravljanje slovenskega kulturnega premoženja zastopnikom tujega kapitala.

V preteklosti je ustvarjalec v kulturi za neki izdelek, ki ga je poslal na trg, dobil plačilo oziroma nadomestilo za svoje delo neposredno od kupca oziroma uporabnika. S pojavom digitalnih možnosti širjenja in sprejemanja kulturnih dobrin te res najdejo več poti do uporabnika in so tudi neprimerno hitrejše, vendar se je način plačevanja tako spremenil, da so začeli v Evropski uniji ugotavljati, do kakšnih primanjkljajev v kulturnih dejavnostih zaradi tega prihaja. Komisija EU je zato izdala t. i. direktivo 2001, Evropski parlament pa je sprejel vrsto resolucij, ki državam članicam nalagajo, naj ustrezneje skrbijo za to področje. V Sloveniji bi morali iz teh razlogov različne ukrepe sprejeti že leta 2000, a, kot kaže, so vse vlade doslej ravnale mačehovsko.

Pravi absurd je, da država v štirih letih ni naredila niti osnovnih potez za uresničitev nalog, ki jih je zadal Evropski parlament.

Vse kaže, da naša politika in državne institucije delujejo v nasprotju z usmeritvami EU in v nasprotju z interesi domačih ustvarjalcev. To kaže primer umeščanja evropske direktive iz leta 2014 v našo zakonodajo. Ključne zahteve direktive, ki ustvarjalcem zagotavljajo učinkovito upravljanje kulturnih stvaritev, je Slovenija ignorirala. Ravnala je povsem v nasprotju z njo in izvajalcem, avtorjem, producentom z zakonom odvzela možnost učinkovitega upravljanja njihovega ustvarjalskega opusa. Stvari, ki se dogajajo v Sloveniji, so po prepričanju avtorjev prav neverjetne.

Pravi absurd je, da država v štirih letih ni naredila niti osnovnih potez za uresničitev nalog, ki jih je zadal Evropski parlament. Leta 2014 je državni zbor sprejel nacionalni program za kulturo z opisom konkretnih ciljev in konkretnih institucij, ki morajo poskrbeti, da bodo ti cilji doseženi do leta 2017. Dejanj, s katerimi bi uresničili konkretno zadane naloge, ni bilo. Da je absurd še večji, so ministrico za kulturo zamenjali zaradi neizpolnjevanja nacionalnega programa.

Država je šla še dlje. Sprejela je zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic, v katerem je slovenskim pisateljem in glasbenikom odvzela pravico odločati o njihovi glasbi in njihovih literarnih delih. Sami namreč ne morejo in ne smejo upravljati svojega intelektualnega premoženja. To pravico je odvzela ne samo slovenskim kulturnikom, ampak tudi državljanom drugih držav. To je v nasprotju z direktivo EU. Slovenija je torej podržavila lastnino tujih državljanov.

Država je torej praktično razlastninila ustvarjalce, njihovo premoženje pa dala v upravljanje raznim kolektivnim organizacijam, ki naj bi ga upravljale, tudi če se ustvarjalci s tem ne strinjajo. V Sloveniji je več takih organizacij, ki jim je država podelila monopol, na primer SAZAS, ZAMP, AIPA, SAZOR...

Monopol bi lahko ustvarili zgolj avtorji, vendar ne pod prisilo. Ustvarjalci bi morali imeti možnost, da bi ga lahko takoj odpravili, če bi menili, da je za njih škodljiv. Ker ustvarjalci v kulturi menijo, da je obstoječa ureditev škodljiva, so že pred leti podpisali peticijo za nujno potrebne spremembe. Prvopodpisani je bil Slavko Avsenik. Različne peticije (z istim sporočilom) je podpisala večina avtorjev, ki so ustvarili slovensko glasbeno zgodovino. Država njihove predloge ignorira. V primerjavi s Slovenijo so npr. na Hrvaškem k oblikovanju novih zakonskih okvirov in zakona povabili predstavnike vseh ključnih ustvarjalnih dejavnosti. V Sloveniji so jim predlog zakona, vsaj tako pravijo ustvarjalci, preprosto vrgli na mizo. O tem, ali so bile v razpravo vključene razne civilne iniciative, obstajajo povsem nasprotujoča si mnenja.

Glede na to, kdo so ustanovitelji organizacij, ki v Slovenji lahko brez soglasja ustvarjalcev upravljajo njihovo premoženje, lahko ugotovimo, da je država upravljanje slovenske kulture resnično dala tujemu kapitalu. To je zlahka utemeljiti. Največ prometa, skoraj 20 milijonov evrov, v Sloveniji ustvarijo tri organizacije (SAZAS, IPF in AIPA). Skupna vsota lani izplačanih avtorskih nadomestil pa je sicer po podatkih Mednarodnega združenja avtorjev in skladateljev CISAC v svetu znašala 9,2 milijarde evrov, kar je za šest odstotkov več kot leto prej.

Prav v teh dneh je v javnost prišla peticija s podpisi tridesetih uglednih slovenskih avtorjev, ki opozarja na to problematiko. Zastopnikom tujih televizijskih korporacij je država torej podarila lastnino Slovencev, kar je absurd brez primere. Država si je prilastila odločanje o tem, kdo bo upravljal zasebno lastnino, lastnikom pa odvzela možnost, da odločajo o tem, kdo bo upravljal njihovo premoženje.

Zadnja praksa kaže, da v Sloveniji zastopniki tujega kapitala od slovenskih ustvarjalcev – glasbenih izvajalcev in avtorjev glasbe – zahtevajo prenos njihovih pravic za digitalno uporabo na njihova podjetja. To pomeni, da tuji kapital od Slovencev zahteva, da se odpovejo materialnim pravicam za svoje delo, če se sploh hočejo pojaviti na slovenskem glasbenem trgu. Digitalna uporaba kulturnih vsebin je uporaba prihodnosti. Od Slovencev se torej zahteva, vsaj tako je mogoče razbrati, da se odpovejo prihodnosti, katere lastniki bodo očitno tujci. Če bodo hoteli slovensko kulturo zbrisati, jo bodo preprosto umaknili s trga, saj bodo oni takrat lastniki glasbenih vsebin.

In spet smo v začaranem krogu, ki ga nihče ne želi presekati, čeprav nanj velika večina avtorjev glasno opozarja.

Deli s prijatelji