Brutalni avtoportret 
Vincija Vogua Anžlovarja

Pogovarjali smo se z enim največjih slovenskih filmskih režiserjev, scenaristom, glasbenikom, slikarjem in očetom štirih otrok, Vincijem Vouguom Anžlovarjem. Vinci je sila zanimiv sogovornik, luciden, odprt, duhovit, predvsem pa ostaja velik optimist. Prej Peter Pan kot zagrenjen 53-letni umetnik. Rojen je v Ljubljani, kot Tomaž Anžlovar, a ga omemba rojstnega imena še zapeče, zbudi moreče spomine, stare rane krvavijo z novo silo. Zato, ne zaradi samoljubja, si je pri dvajsetih omislil ime, kot ga pozna javnost. Tu je zgodba Vincija, ki bi rad pozabil Tomaža.

Živi sam v hiši v Višnji Gori, njegov najljubši sokrajan je Sašo Hribar. Obiskujejo ga otroci, trije sinovi, stari so pet, osem in enajst let. Edina hčerka, tridesetletna lepotica Rosa Lux, je umetnica, trenutno v Benetkah, sicer živi v Ameriki. Tam je tudi Vincijeva mama, zdaj 70-letna Hilda, pozneje se je preimenovala v Ingo, ki je štiriletnega Tomaža pustila pri bivši tašči Dori in očetu Marku. Tisti dan, ko je z režiserjem češkega rodu odhajala čez lužo, je prišla k Dori, da bi edinca vzela s seboj. Po njenih lastnih besedah »je imel Vinci tako visoko temperaturo, da ni vedela, kaj naj naredi«. In je odšla, brez otroka. Naslednjič jo je videl, ko je dopolnil 10 let. V Ljubljani je ostala pol leta, sinu pa v teh šestih mesecih, pravi Vinci, odmerila pol ure svojega časa. Mimogrede, Vincijeva mati je bila njega dni miss Slovenije, a so ji lento pozneje vzeli, odkrili so, da je poročena.

Med maminim ameriškim samouresničevanjem je njen prvorojenec po svojih besedah »preživljal pekel s pokojno babico, mačeho in očetom«. Naš sogovornik pomni, kako ga je Dora poizkušala zadušiti z blazino. »Sicer pa sta bili njeni najljubši kazni klečanje na koruzi in udarci s pletenim prakarjem – iztepačem.«

Kako ga je oče »naučil« plavati

Vinci pojasni, da lažje piše, kot pripoveduje. O tem, kako je splaval, zapiše: »Bilo je poleti 1967, na Kodeljevem. Moj oče me je pobral pri Dori, ki je živela čez štreko kopališča, s prijatelji je imel tam zabavo. Oče je z njimi stavil, da znam plavati, star sem bil tri in pol, ter da bom splaval, ker me je učil po neki svoji metodi. Rokavčke mi je napihnil vedno manj, da so mi bili bolj v breme kot v pomoč. Vsi njegovi prijatelji, med njimi moj pokojni boter, igralec Tone Slodnjak, so se z menoj povzpeli na trimetrsko skakalnico in Marko (moj oče) me je s skakalnice, popolnega neplavalca, vrgel v vodo. Najprej smeh in vreščanje. Pljusk. In nato glasna tišina. Šumenje. Voda povsod. V ustih. V riti, v očeh in v ušesih. Z ene strani je bilo svetlo, a nisem mogel jasno zaznati, od kod svetloba prihaja. Zdelo se mi je, da je minila večnost. Mogoče je, da mi je postalo všeč, saj je prvi vdih na gladini prinesel eno samo bolečino. Najraje bi se predal, a je telo mahalo samo, udrihalo po gladini, ki ji ni bilo videti konca. Vsak vdih je bil boleč. Navajen sem bil, da me je imel za cirkuško opico, s katero se je hvalil pred prijatelji, a želel sem si, da bi me počakal na robu bazena, me objel s toplo brisačo in mi obrisal objokane oči. A me ni. S prijatelji so odšli nazaj na brisače in mirno 'lokali' naprej. Še prej pa je Marko od vsakogar pobral dobljeno stavo. Prišepal sem tja, med te širokopleče hrbte, si izboril premočeno brisačo ter srebal sparjen pingo.«

Mejna osebnostna struktura

Depresija je njegova zvesta spremljevalka. Obiskoval je psihiatre, jemlje antidepresive in pomirjevala. Ljubezen njegovega življenja, mati njunega petletnega sina, ljubljanska odvetnica Mateja Čuk, ga je zapustila. Ne čuti zamere, prevzema odgovornost. Za to, da je bil mnogokrat konflikten, kompulziven, svojeglav in nasilen. »Moja diagnoza je mejna osebnostna struktura.«

Sodni izvršitelji

Ta čas, na svojo žalost, ne počne nič zelo dobičkonosnega, živi od drobtinic, a ne jamra. Kljuko višnjegorskega doma si, kot da stiska ni dovolj velika, podajajo še izvršitelji. Visoke goste ima zaradi dveh odprtih računov, prinesel ju je film, skupaj približno 14.000 evrov, a dolg je v letih narasel na okroglih 100 tisočakov, z obrestmi in vso preostalo zoprnijo, ki spada zraven. A ni nujno, da tako klavrno stanje ostane še dolgo. Pozitivno razlaga: »Zdrav sem, lahko delam, imam čudovite otroke, nad čim naj se pritožujem?«

Selfie brez retuše

Ko zaključujemo redakcijo današnje priloge, se samokritičnemu režiserju izteka rok predaje čisto svežega dokumentarnega filma Selfie brez retuše. Zelo zanimiv, tankočuten, izpoveden projekt o ustvarjalcu, v katerem o sebi ne govori več kot tri minute. »Bolje je, da so to storili drugi,« pove v smehu. Je brutalno iskren avtoportret, o našem sogovorniku govori 35 ljudi, med njimi so mati, hčerka, sestre, kolegi, znani psihiater Gorazd V. Mrevlje ter prijatelji Jonas, Magnifico, Branko Đurić - Đuro, Bojan Emeršič, Sebastian Cavazza in druga žlahtna imena. Posnel ga je spomladi v Ameriki, pozneje v Sloveniji. Denar za pot čez lužo so prispevali nekateri simpatizerji, nekaj sam, večino pa Matjaž Mrak, »velik človek«, prijatelj, producent in scenarist Selfieja brez retuše. Film je podprla tudi nacionalna televizija.

Tako na sebi svojstven način Vinci odpušča in upa na odpuščanje tistih, ki jih je prizadel. To je njegov veliki, pogumni spopad z lastnim jazom.