Brez hripavega »ulala« bi se dirkalniki ustavili

Miran Ališič, športni novinar in komentator formule 1, je pravi mojster medijskega preživetja. Vztrajnost mu zagotovo koristi. Kot mladeniča, je letnik 1966, ga je njegov športni mentor na nacionalki Niko Mihelič leta 1990 poslal poročat na prvo dirko F1 v Imolo. Šest let pozneje je Miran začel dirke tudi komentirati, o Niku pa rekel, da to »počne, kot pač počne«. V prevodu s premalo čuta za šov in spektakel, kar formula 1 je. Resnici na ljubo ne zgolj po Miranovem mnenju.

Iz tistega časa tu in tam še vedno zaživi šala, da v Sloveniji formulo 1 komentirata »niko« (Mihelič) in »ništa« (Ališič). Gospod Niko se zdaj oglasi bolj redko, Miran Ališič v sezoni formule skoraj vsak konec tedna. Letos znova na nacionalni televiziji. S takim zanosom, kot da nekdanjih zamer do zdajšnjega delodajalca, ki mu je pred leti formulo speljal spretnejši konkurenčni POP TV, ki si je tudi z Miranovo pomočjo izboril naklonjenost Bernieja Ecclestona, sploh nikoli ni bilo.

Vsi ga nimajo radi. Sploh ne. Spletna stran hate page, torej stran sovražimo Mirana Ališiča, se je z leti sicer upehala, Miran pač ne. V komentatorski kabini še naprej, po več kot petnajstih letih komentiranja (z lanskim prisilnim odmorom) divje poskakuje in kriči. Komentatorji nemške RTL so nekoč celo poslali pisno prošnjo vodstvu F1, naj ga umiri. Ulala, uaaaa in podobni vzkliki, pa hahljanje, s katerim pospremi oglašanje dirkačev med dirko, zaradi katerega gledalci nazadnje ne slišimo nič. Razen Miranove razlage, da tudi sam pravzaprav ni nič slišal oziroma razumel.

Da o formuli ve precej, mu sicer priznava večina. Dvajset let postopanja po zakulisju je vendarle moralo prinesti nekaj zvez in poznanstev. Vpogled v tračarjenje tega samozadostnega in od realnega življenja odmaknjenega sveta, v katerem se obračajo strahotno visoke vsote denarja, mu je torej dan in hkrati ljub. Za mnoge gledalce formule 1 celo preveč.

Formula 1 je na nacionalni televiziji svojevrsten tujek. Zato, ker je vse prej kot šport. Igor E. Bergant, nekdanji urednik športnega uredništva in hkrati Miranov (menda še vedno) prijatelj, ki ga je pred leti pripeljal na nacionalko (Miranu se je spremljanje konjeništva in sabljanja, na primer, takrat zdelo kot kazen), je bil pred letošnjo sezono skeptičen do načina, kako je formula 1 znova prišla na javno televizijo. Ta naj bi imela do takšnega spektakla tudi kritično distanco, ki je Miran Ališič, tudi avtor spletne strani F1exspress, v bistvu ne zmore. Sicer se trudi. Na primer z razlago aktualnih razmer v državi, kjer ob koncu tedna poteka dirka, ampak na žalost gledalcev pogosto prav v zadnjih krogih dirke. Takrat, ko gledalce zanima le še razplet dirke, ne tudi družbenopolitični kontekst.

S tem in ne zgolj s formulo 1 se sicer Miran Ališič, nesojeni pravnik, tu in tam tudi ukvarja v svoji karieri. Julija 1991 je bil na primer eden izmed redkih novinarjev na Brionih, poročal je za švicarski radio Z. Oglašal se je iz ZDA, ker je bila tam takrat pač dirka, po terorističnem napadu 11. septembra. Še nekaj takih priložnosti je bilo. Tudi iz Čila, kjer Miran zadnja leta preživlja zimski čas, ko ni dirk F1.

Svet F1 je njegovo življenje. Na prelomu tisočletja je bil sicer nekaj mesecev tudi urednik Playboya. Takrat mu ni uspelo sleči nobene eminentne Slovenke in velikokrat je moral pojasnjevati, da ni gej in zakaj rad vozi hitro.

Ob 300. prenosu formule 1 je, ljubitelj prestiža, priredil veliko zabavo. Od mame se je pred leti odselil in za zdaj mu še vedno uspeva, da ima delodajalca, ki mu omogoča, da, zahvaljujoč dirkam F1, vsako leto nabere kilometrov za dvakratno obkroženje sveta. Dober dosežek za človeka, ki bi zaradi operacije glasilk pri treh letih skoraj ostal brez glasu. Ulala, sicer malce hripav, mar ne?