Saj se še spomnimo, kako je Bora Đorđević, navijač velikega srbskega vožda Slobodana Miloševića, Slovence mrtvo hladno označil za dunajske konjarje. Pozneje je pri nas, istih dunajskih konjarjih, kar nekajkrat nastopil oz. služil evre. To še vedno počne, poleg tega pa naj bi si po Bulvarjevih neuradnih informacijah v Ljubljani omislil stanovanje. Zakaj pa ne? Številni ga že imajo, zakaj ga ne bi imel še Bora Đorđević. Vzrok naj bi bila ljubezen. Že pred leti se je namreč Đorđević razšel z dekletom, ki ji je bilo ime Aleksandra, skupaj pa sta preživela slabih pet let. Seveda tega nista obešala na veliki zvon, pa tudi pozneje ne, ko je ločitev postala uradna. Eden od vzrokov za ločitev pa je bil v Ljubljani. Nekateri srbski časniki (seveda, dobro obveščeni) so namreč objavili, da je frontmen Riblje čorbe skoraj takoj po ločitvi že zaplul v nov partnerski odnos, in sicer z »novim dekletom, ki živi v Sloveniji«. Dejal je celo, da »se še nikoli ni tako dobro počutil«, pa tudi, da je nenehno na relaciji Srbija–Slovenija.
Zdaj je sivolasi rocker večinoma v Ljubljani, kjer naj bi si kupil stanovanje. Tudi videti ga je že bilo, zagotavljajo nekateri, kar nekajkrat. No, prvi koncert na domačem dvorišču pa je tudi že napovedal. Radovedne opravljivce Bulvarjeve opravljivce okrogle mize zanima, ali bo tudi Bora Đorđević zdaj zaprosil za slovensko državljanstvo, ne glede na njegovo izjavo, ki jo je namenil Slovencem, da smo dunajski kočijaži. Navsezadnje ne bo prvi (najbrž tudi zadnji ne) hrvaško-srbsko-bosanski estradnik, ki mu je bilo radodarno podeljeno slovensko državljanstvo. Đorđe Balašević, srbski pevec in najbrž res eden največjih kantavtorjev z območja nekdanje Jugoslavije (iz katere so tako radi pljuvali po Sloveniji, zdaj bi se pa tako radi vanjo priselili), že približno 15 let sem ter tja potuje s slovenskim potnim listom in državljanstvom. »V Sloveniji smo pravzaprav domači gostje,« se rad pohvali, ko ga ujamejo na kaki slovenski plaži.
Rade Šerbedžija, hrvaški igralec srbskih korenin, je še eden iz vrste. Tudi on ima slovenski potni list, o katerem zelo nerad spregovori. Ne glede na to, da mu je prav ta potni list, vključno z državljanstvom in t. i. republiško priznavalnino (neke vrste pokojnino), ki mu jo je ministrstvo za kulturo dodelilo kot pomembnemu akterju, ki je prispeval k slovenski kulturi, pomagalo k pobegu od balkanske morije v devetdesetih letih. In še kakemu zasluženemu evru.
Ivica K. iz Prezida pa … Nedavno smo prav v Slovenskih novicah pisali o zgodbi Ivice K, ki je že nekajkrat zaprosil za državljanstvo Slovenije. Pa nič! Mati domovina je za njegovo prošnjo gluha! »Živim na meji Prezid-Babno Polje (zadnja hiša, par metrov od mejnega prehoda), zato so stiki s Slovenijo vsakodnevni. Rojen sem v Postojni in srednjo šolo sem končal v Ljubljani. V družini govorimo po domače, kot se tukaj reče, to pa je pravzaprav slovenščina. Ohranjam jo z druženjem v slovenskih društvih in tudi z branjem literature, tako da nimam težav niti s pisanjem,« v vlogi za pridobitev slovenskega državljanstva zapiše Ivica K., star nekaj čez 40 let, zaposlen kot duhovnik pa tudi kot predavatelj – docent na Protestantskem sveučilištu v Osijeku. Tudi nagrado za prostovoljca leta je že dobil, in sicer za revitalizacijo divjega petelina v hrvaških in slovenskih dinaridih,« je v prošnji za državljanstvo zapisal Ivica. |
