Čez dober mesec bo spet na sporedu oddaja. »Kot vidiš, sem pridirkala na mesto srečanja. Seveda že potekajo priprave na tretjo sezono MasterChefa. Precej naporne so, pa tudi poučne, tako za sodnike kot za tekmovalce. Pripraviti se morajo na časovni pritisk, pri čemer so pomembne tudi psiha, zbranost, koncentracija.« Sprejme naju Svetozar Raspopović - Pope, lastnik restavracije. »Pogrešam takšne kuharje, ki pridejo v restavracijo.« Medtem ko nama Pope išče mizo, Alma pove: »S svojo prisotnostjo ti da vedeti, da je on šef kuhinje. Ima tudi karizmo. To so strastni ljudje. Kuharija je strast, tudi moja. In ustvarjanje krožnikov umetnost.« Kot poznavalka pove, da je tukaj dobra hrana, o tem, da je na splošno zelo kritična do hrane, pa pravi: »Pa nisem tako kritična. No, ja,« se nasmeji. »Slovenci imamo zelo dobro kulinariko, ki jo je treba ohraniti. Našo avtohtono hrano se da seveda predstaviti tudi na moderen način.« Sicer pa rada obiskuje nove restavracije. »Kulinarika je moje življenje. Večinoma razmišljam skozi hrano. Tudi zelo veliko pogovora teče o hrani, tako doma kot drugje. Včasih rečejo, da je zdaj pa dovolj. Potem se potrudiš govoriti o vremenu, ampak kaj hitro zaideš spet nazaj na hrano.« Se tudi z možem pogovarjata predvsem o hrani? »Uf, z Marjanom kulinarično nisva ravno na isti ravni. Saj se trudi, ampak potem pride do težave, ko začnem kritizirati.« Ob mojem sklepanju, da je torej tudi doma stroga sodnica, me hitro prekine: »Bolj je moj sin Denis. Če narediš desetkrat pire krompir, daj enajstič naredi malo drugače.« Nato pojasni, kako je, ko ona kuha: »Uuu, to pa je zelo zanimivo. Zelo rada imam italijanske družine, v katerih je mama glavna in kuhinja zelo glasna.« Kuhanje jo sprošča. »S sinom največkrat sodelujeva. Trenutno se celo odloča, da bi šel na gostinsko šolo. Tako da sem v nedeljo že imela izziv zanj. Hočeš na gostinsko? Predpasnik daj gor, zdaj boš pa kuhal!« Pove, da se je dobro izkazal. »Tudi škampe zelo dobro naredi. Me preseneča. Moram reči, da bolje kuha kot Marjan,« in se nasmeji.
Bronasta olimpijka tudi v tujini bolj cenjena
Za začetek sva si privoščili tris svežih rib, ob uživanju v hrani pa izvem, kako jo mož preseneča: »S hrano me ne more, razen če bi jo kje naročil,« se nasmeji in prizna, da je zato toliko boljši drugje. »Radi imamo skupne trenutke, ki jih je zelo malo. Da se kakšen konec tedna osredotočimo le na nas, mi največ pomeni.« Ko jo povprašam, kam se odpravijo, izstreli kot iz topa: »Danica, verjela ali ne, jaz sem človek Prekmurja. Večkrat imamo vikend paket v Moravskih Toplicah. Obožujem Prekmurje. Veš, zakaj? Prekmurci ste čisto drug narod. Država zase, za svoj potni list, tako ste sproščeni.« Ko po prekmursko nazdraviva s penino, mi zaupa, da je gostinstvo naporna stvar. »Če hočeš biti vrhunski kuhar, moraš temu posvetiti življenje.« Sama je diplomirala na višji gostinski šoli za turizem, nikoli pa ni imela želje po lastni restavraciji. »Stremim k temu, da bi imela slaščičarsko akademijo.« Omenim ji, da sem jo zasledila celo na bosanski spletni strani, kjer so zapisali, da je ena najboljših slaščičark v Evropi. »Zelo veliko sodelujem z vsemi državami, od Dubaja do Londona. Sem tudi svetovna sodnica za celotno kulinariko.« Tudi zato je bolj cenjena v tujini kot doma. » Kar me po eni strani žalosti, ampak to je dejstvo.« Zakaj je tako, pa Alma ugotavlja: »Kulinariko kot tako sprejemamo mogoče samo skozi neke oddaje. Malokdo ve, da sem bila kot članica nacionalne ekipe dvakrat olimpijka in smo dosegli bron. Slovenija se ne zaveda, da ni samo hrana tisto, kar šteje. Da so tudi obdelava, rezljanje, različne skulpture … To so kategorije, v katerih še nismo tam.« Medtem ko mi pokaže fotografijo svoje lične sladice, natakar pred nama flambira brancina. »Take zadeve ljudi pritegnejo, hočejo jih poskusiti,« pravi ob tem Alma.
V petah po Medžugorju
Natakar nama postreže brancina v soli s popečeno zelenjavo, pogovor pa nanese na multikulturnost in vedno večjo nestrpnost do tujcev. Alma, sicer v Sloveniji rojena Bosanka, pravi: »Jaz se lahko povsod prilagajam, kamor grem.« Zato tudi spoštuje vse praznike. »Sina učim vse, od katoliških praznikov do pravoslavnih.« Sama je muslimanske veroizpovedi, njen Marjan pa pravoslavne. »Nisem versko usmerjena, spoštujem pa običaje. Pravzaprav imam zelo rada praznike.« Ko grem kam v tujino, so ogledi cerkva stalnica. »Zelo rada gledam tudi dokumentarce o veri, doma imam staro in novo zavezo. V preteklem življenju sem morala biti zgodovinarka,« pove v smehu. Čeprav ni verna, je bila v Medžugorju. »Šla sem do Marijinega križa. Verjetno sem bila prva ženska v petkah,« se zasmeji in prizna, da je bilo naporno hoditi v petah. »To je bila katastrofa. Ker je deževalo, nismo nameravali iti, zato smo bili neprimerno obuti. Dobesedno prilezla sem gor. Dober občutek!« Sicer pa je zelo povezana z islamsko skupnostjo, ob vsem, kar se trenutno dogaja v svetu, pove: »Gane me, ker sem jezna na ljudi, ki popačijo pomen vere. Nobena vera ne uči slabo, da lažeš, kradeš, ubijaš … V zgodovini je bilo največ vojn zaradi vere. To je brezglavo. Jaz temu pravim čredni nagon. Vsaka vera je zame vera miru. To je dejstvo.« Ko jo vprašam, v kaj verjame, pove: »Večinoma verjamem v neko sožitje v družini, v družinske vezi, svojemu otroku vcepljam čim več moralnih in socialnih vrednot. To je tudi moje vodilo.« Povprašam jo o sinu, ki je trenutno v puberteti. »Spopadamo se,« reče nekoliko nejevoljno. »Zaljubljen je. Pa to ne v eno, ampak v več punc! To mu je zdaj na prvem mestu. Prvo so punce, potem je šola. No, mislim, da je šola kar na zadnjem mestu.« Ko jo vprašam, kaj je najhujša stvar, ki jo njen sin izreče, brez zadržkov pove: »Da ima najslabšo mamo na svetu. Takrat se samo nasmehnem in rečem: 'Tudi jaz te imam rada.'« V smehu mi zaupa, da mu ne bi pustila na gostinsko šolo v Radovljico, kamor je hodila sama. Da ji ne bi delal sramote. »Ko je eden od staršev izpostavljen, je posledično tudi otrok. Verjetno bodo vsi pričakovali, da ima tudi on te veščine. To me malo skrbi.«
V kuhinji moraš biti strog
Med srkanjem penine Alma omeni stereotip, da so ženske slabše kuharice od moških. »Moški zagotovo nimajo toliko obveznosti kot ženske. Ženska je steber družine, seveda v sodelovanju z moškim. Pri otroku je vsaka druga stvar 'mami', ti pa poleg naporne službe v gostinstvu skrbiš še za družino. Vmes razmišljaš, kaj boš skuhal, kdaj boš zlikal, ga odpeljal na trening … Milijon dejavnikov, ki te potem zavirajo tudi pri karieri.« Nadaljuje: »Zelo veliko žensk zato opusti kariero. Tukaj je zelo pomembno sodelovanje partnerja, razumevanje. Zato moški večinoma ostanejo v tem poklicu, kar pa ne pomeni, da so boljši,« se nasmeji. »Ženske so nežnejše, imajo smisel za finese. Moški imajo že roke kot lopate in ne morejo delati filigranskih zadev.« Brez zadržkov prizna: »Če ne bi bilo Marjana in njegovega razumevanja, v življenju ne bi mogla doseči tega, kar sem.« Ob tem pristavi: »Morala bi mu postaviti spomenik,« se zasmeji. »Je pa res, da je Marjan v prvi vrsti moj najboljši prijatelj. To je pomembno v življenju.« Tako sta že 16 let skupaj. »Mene imeti v bajti ni enostavno. Nisem težka, no. Mogoče malo. Sem pa kompleksna, kar se tiče reda.« Zelo rada ima namreč red. »V kuhinji moraš biti strog, če hočeš imeti vrhunske krožnike.« Ta predsodek, da se je bojijo, opaža tudi v zasebnem življenju. O svojem slovesu stroge sodnice pove: »Imam načela, ki se jih držim, in to je to. Znam biti tudi zabavna, ampak nekaj je osebna stvar, drugo pa poslovna, in to je treba ločiti.« Doda še: »Ko tekmuješ za 50.000 evrov in te družina, prijatelji 'napumpajo', kako ti dobro kuhaš, imajo vsi velik ego, jaz pa sem tam, da krožnik realno ocenim. Ko rečem, da ni v redu, nimam nasmeškov. To nato povezujejo z neko strogostjo, ker tega ne znajo sprejeti. Zato pa smo v tem začaranem krogu.« Ugotavlja še: »Slovenci smo navajeni vse zavijati v vato. Veliko ljudi mi reče, da jim je všeč, da sem iskrena. Seveda vse do takrat, dokler se jih ta iskrenost ne dotakne.« Ob koncu mi zaupa, da piše knjigo receptov, našla pa je še eno novo strast. »Začela sem intenzivno hoditi v hribe. Tam sem jaz. Sprostim se, umirim misli, imam cilj, fokus. Zelo dobro mi denejo. Prečudoviti so.«
Preberite več v Suzy, naši novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite na brezplačno številko 080 11 99.«
