Aljoša Bagola je v svoji kolumni obrnil na glavo splošno moško razmišljanje o ljubezni in predstavo o njej. Ljubezni se nikoli ni bal, čeprav prizna tudi težavna obdobja. »Da si po kakšnem razočaranju ne bi upal v nov odnos, to ne. Bati se ljubezni pomeni bati se življenja. Le-to je kratko, in če ga ne raziskujemo in doživljamo, je to žalostno. Neizrečena ljubezen naših prejšnjih generacij, ki so zrasle v prepričanju in vzgoji, da moški o ljubezni ne govorijo, je terjala davek pri poznejših rodovih, s čimer moramo še obračunati,« je prepričan. »Tudi sam sem težko izdavil: 'Ljubim, te!', ko pa sem postal oče, je to nekaj, kar otroku moraš nuditi. Nekaj je, če znaš to pokazati, je pa zelo lepo, če znaš tudi povedati. Lep je občutek, ko ti otrok zjutraj to vrne in reče: 'Ljubim te.' Izrekanje ljubezni je bogatenje duše in naroda,« je prepričan. Brez težav pove, da je romantik. Na kakšen način? »Romantika je ustvarjalna pogruntavščina človeštva, za preživetje je ne potrebujemo. Nam pa bogati odnose, romantika je ustvarjalnost srca. Zato zelo romantično gledam na svet. Romantika je tudi podobna senzibilnosti, ki jo potrebujem za svoj poklic, je nekaj, kar lahko tudi usahne, ali si jo zaradi starih vzorcev prepovemo in zatremo. Romantiko je treba obujati, ni pa nujno ravno vsak dan ženi posuti vrtnic po hodniku,« se nasmehne.
Ljubezen zahteva pogum in trdo delo
Zahteva prava ljubezen pogum? »Zagotovo. Zavezati se nekomu, si naprtiti odgovornost za družino, da jo ustvariš, preživljaš, je zagotovo povezano tudi s pogumom, sploh danes. Marsikdo se bori za preživetje, romantika napolni srce, želodca pa ne. Na splošno je v življenju treba biti pogumen, hkrati pa tudi radosten, taka kombinacija se mi zdi idealna. Je pa svet prav zarotniško uperjen proti temu. Informativne oddaje so ustvarjene za kopičenje strahu, ustvarjanje tesnob. Težko smo radostni in ljubimo življenje, ker se moramo za to počutiti varno. Pogum v kombinaciji z ljubeznijo je danes ključna valuta. Če imaš rad družino, boš zanjo naredil vse, zato boš pogumen,« razmišlja. »Strastna razmerja so tista, ki trajajo v lepoti,« je pred kratkim zapisal. Je tak njegov zakon? »Želim si, da bo tako, ja. Za to pa je treba delati. Z Ivo sva skupaj skoraj osem let, od tega sva polovico časa oče in mama. Zelo vidiš, kako je bilo prej laže – si vzeti čas zase, za razmerje. Ko pa pride otrok, se zgodi čudovito razmerje družine, v katerem želiš biti navzoč in dejaven, hkrati pa imaš tudi poklic, ki te osrečuje. Kako to uravnotežiti? Imava poklica, ki sta naporna za oba, sploh Ivin, igralski, je za družino včasih izziv, saj je veliko večerov zdoma. Trdo morava delati, ne le za usklajevanje urnikov, ampak da drug drugega razumeva, kaj kdo potrebuje. Tudi sam sem se v preteklih letih zelo izčrpal – ko sem vsem dotedanjim nalogam dodal še vlogo popolnega očeta. Ko se ti rodi otrok, kipiš od energije. Kljub temu da že tako skopo odmerjene ure spanja prekinja jok, nimaš občutka utrujenosti, čeprav se po drugi strani že to, da odneseš smeti, včasih zdi kot oddih na Ibizi. Z Ivo sva daleč od babic in dedkov, in ko želiš biti najboljši oče, najboljši mož, najboljši kreativni direktor, sčasoma zmanjka energije za vse. Zdaj vem, da je treba stopiti na zavoro in si reči. 'Najprej moram biti jaz v redu, da lahko poskrbim za vse ostale.' To so dobra življenjska spoznanja,« se zaveda Aljoša. Kaj pa sproščanje? Poleg glasbe, tudi z bratom Dominikom ga sedaj sprošča borilna veščina nanbudo. »Je zelo življenjsko-filozofsko navdahnjena in kompleksna, hkrati pa zelo preprosta. Prvo se učiš padati, kar je uporabno tudi v življenju. Rad sem učenec, saj se mi zdi zelo pomembno, da v življenju ne obstanemo. Zato tudi veliko berem,« pove.
Kot oče ponižen in hvaležen učenec
V življenju po njegovem resnično ljubimo petkrat ali šestkrat. Kolikokrat pa je on? »Kar v tem okviru. V srednji šoli sem začel razmerje, ki je trajalo desetletje, sledilo je nekaj vmesnih flirtov, nato pa se je zgodil glavni zadetek na loteriji – žena in otrok. (smeh) Je pa paket ljubezni po tridesetem letu povsem drugačen. Da nečemu rečeš ljubezen, je potreben čas. Ni enostavno reči 'ljubim te', je odgovornost. Če zmoreš izreči ljubim te, moraš to najprej izreči sebi. In tudi če vedno potrebuješ nekoga, da se počutiš varno in izpolnjeno, ni prav. Tudi sam sem po turbulentnih vmesnih obdobjih premišljeval, ali sem sam sebi dovolj. Ko sem si pritrdilno odgovoril, sem veliko bolj suvereno vstopal v odnose. Sposoben moraš biti preživeti, tudi če se s partnerjem razideta. To pa, mislim, je povezano tudi s tem, kako so ti bili v otroštvu sposobni pokazati ljubezen. Sam sem je k sreči dobil veliko. In to nalogo sem si zadal tudi kot oče – da bo Sofia znala imeti rada sama sebe in samostojno sprejemati odločitve. Zagotovo povsem brez frustracij ne moremo živeti, želim pa ji jih ravno toliko, da bo to dobro za raziskovanje življenja,« se nasmeje. Vlogo očeta jemlje odgovorno in spoštljivo. Kaj ga je štiriletna Sofia do sedaj naučila? »Sem oče in hkrati ponižen in hvaležen učenec.
Otrok te res ogromno nauči, čeprav živiš v iluziji, da ti vzgajaš njega. Otrok ti nastavlja ogledalo in zahteva, da si prisoten v trenutku, da si z njim, da si tu. Najlepše je, s kakšnim čudenjem doživljajo življenje, kar z odraščanjem žal izgubimo. Kakšno veselje je Sofii pričaral nedavni sneg,« opiše doživeto. »Zato hočem biti oče, ki se čudi skupaj z otrokom, ga ima rad in prek tega ljubi življenje,« zaključi misel. Iva me je naučila prave ljubezni Kako pa se trudi v zakonu? Zna slišati in prisluhniti. »Zdi se mi, da so v zakonu ušesa res pomembna. Tudi eno že zadošča. To, da znaš partnerju prisluhniti in ga poslušati, pomeni včasih veliko več kot kakršnokoli presenečenje ali materialno darilo. Včasih, ko prideš iz službe, je dovolj, da te partner posluša in reče, da bo vse okej. Ni treba, da bi reševal tvoje probleme. In če v razmerju poslušaš, se naučiš tudi bolj kakovostno povedati. Dostikrat sem težave premleval v sebi, nisem jih želel izražati, nisem hotel bremeniti drugih. Potem ugotoviš, da je to trapasto. So seveda trenutki, ko smo telepatski in se razumemo brez besed. Je pa to redko. Zato je bolje, da uporabljamo jezik in ušesa. Tako potem pridemo do odnosa, in če v odnosu trdo delaš, ljubezen pride za nagrado,« ugotavlja.
Česa pa ga je naučila Iva? »Uh, ogromno stvari,« se zasmeje. »Iva me je naučila vztrajanja v ljubezni na pravi način. Da lahko s tem, da poslušaš in spregovoriš, narediš odnos tak, kot mora biti. V nečem moraš vztrajati, v nečem pa ne. Še vedno sem se recimo sposoben kujati. Včasih bi se par dni, zdaj pa se pol ure, nekoristne stvari hočem hitreje predelati,« je iskren. »Iva me je tako naučila globine odnosa. Včasih sem se spraševal o površinskosti posla, v katerem delam, in ali se me je to dotaknilo tudi v siceršnjem življenju. V njenem poklicu, kjer je raziskovanje sebe nujno, če hočeš delati dobre vloge, je globina nekaj, česar Iva premore veliko. Saj ne da ne bi bil globlje razmišljujoč, a to sem nosil v sebi. Že ko sem jo prvič uzrl, je vse potekalo, kot v počasnem posnetku. Začutil sem neko vibracijo, kot da mi usoda pod nos moli pogodbo. 'Kje podpišem?' so bile moje prve misli,« pove v svojem slogu.
»Preberite več v Suzy, naši novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite na brezplačno številko 080 11 99.«
