Stampedo divjih krav

Georgie Thomas ima 39 let, je vodnica na safarijih v Afriki, turiste vodi po območjih Zambije, Zimbabveja in Republike Južne Afrike. Na potovanjih se je večkrat srečala z divjimi živalmi, v oči je zrla levu, bila je blizu slonom in bizonom ... A edina žival, ki je ne bi nikoli več rada srečala povsem blizu, je – škotska krava.

»S psom sem se sprehajala po travniku in v daljavi opazila krave. Nisem se pretirano ukvarjala z njimi, potem pa se je nenadoma začela zemlja tresti. V trenutku so bile pred mano. Ena me je podrla na tla in me z glavo udarjala po prsih, druga je tacala po meni,« se spominja v bolniški postelji v Obanu na Škotskem, kjer okreva po napadu. »Ko sem hotela vstati, me je ena podrla na tla. Mislila sem, da nevarnosti ne bo konca, potem pa zakričala na vse grlo. To jih je za trenutek umirilo, tedaj sem legla in se naredila mrtvo,« pravi Georgie, ki ji afriške izkušnje v bližnjem srečanju z domačimi kravami niso pomagale. »V tako grozljivem položaju še nisem bila. Od blizu sem zrla v bizona in leve, a če se držiš pravil, te divje živali pustijo pri miru. Toda krave niso divje in se ne bojijo ljudi, zato je težko predvideti, kaj bodo naredile.«

Uspelo ji je, krave so se odmaknile. Kljub strašnim bolečinam je poškodovana Georgie stekla do avta in se odpeljala domov. Poklicala je prijateljico, ki jo je odpeljala v bolnišnico. »Slišala sem že, da so krave napadle ljudi. Doslej sem jih vedno imela za nenevarne živali. Zdaj vem, da imam veliko srečo, da sem jo odnesla le s podplutbami in praskami. Morda bi morala biti pozornejša, a na tistem območju sem bila že večkrat, vsakič brez težav. Nikoli več ne bom stopila na travnik, kjer se pasejo krave.«