Kipom in drugim umetninam, razstavljenim na prostem, se ne godi najbolje. Izpostavljene so bičanju sončnih žarkov, dežja in drugih naravnih elementov, za nameček, če imajo to srečo, da stojijo v mestu, pa jih najeda še smog, da o golobih, ki si jih pogosto izberejo za pristajališče, na katerem se tudi ponečedijo, niti ne govorimo. Oskrbniki muzeja na prostem v kolumbijskem mestu Medellin, ki bedijo nad triindvajsetimi skulpturami Fernanda Botera, razstavljenimi na trgu, poimenovanem po umetniku, so se zaradi tega odločili, da jih bodo redno čistili.
In tako se enkrat na leto, navadno januarja, četica za to nalogo posebno usposobljenih čistilcev odpravi na trg in s krpami, vodo in posebnimi čistili poskrbijo, da se skulpture ponovno svetijo, kakor bi bile nove. Naloga je vse prej kakor lahka, saj morajo paziti, katera čistila izberejo, da ne bi poškodovali površine kipov, povrhu pa so kipi precej veliki in nekateri predeli na njih ne prav lahko dostopni. Pri spiranju in drgnjenju si pomagajo tudi tako, da ob kipe postavijo lestve, v nekaterih primerih pa kar splezajo na skulpture.
Boterizem
Pred muzejem Antioquia so trg, poimenovanem po Fernandu Boteru, uredili že leta 1999, toda 23 skulptur so nanj postavili šele tri leta pozneje, in sicer jih je tamkajšnjemu muzeju iz svoje zasebne zbirke podaril kar umetnik, čigar skulpture krasijo tudi druga svetovna mesta, med njimi Pariz, New York in Madrid. Od leta 2002 je postala Plaza Botero prav zaradi kipov prava turistična znamenitost mesta.
Fernando Botero Angulo (1932), kolumbijski slikar in kipar, ima zelo prepoznavni umetniški stil, ki ga nekateri imenujejo kar boterizem. Upodablja moške, ženske, živali, pri čemer pa vsak lik krepko napihne, zaradi česar so njegova bitja na slikah in kipih videti kakor nekakšni baloni. Ko so ga novinarji in umetnostni kritiki spraševali, zakaj so njegovi ljudje tako zajetni, če ne kar debeli, je pojasnil: »Umetnika privlači določena oblika, ne da bi prav vedel, zakaj je tako. Intuitivno jo izbere in izrazi, brez tuhtanja, zakaj tako in ne drugače. Šele potem, ko je umetnina že ustvarjena, morda poskuša obliko, ki jo je uporabil, razumsko razložiti in jo utemeljiti.«
