Za svoje bolečine in travme nismo odgovorni mi, zadane so nam bile v zgodnjem otroštvu. Odgovorni pa smo, kot odrasli ljudje, da jih ozavestimo, sprejmemo in spremenimo.
Domači, bivši partner sinu niso rekli ene besede. Napadali so mene, jaz sem pa že bila napol na psihiatriji. Pozneje sva se razšli še s hčerko, ker če vsi okrog govorijo, da je to zaradi mamine (napačne) vzgoje in obnašanja (bila sem na zdravilih), je gotovo kriva mama. To traja že 9 let. Tako je pač verjela in se obrnila stran, v svojo družino, vnukov ne vidim. Sin ne dela nikjer, končal je sicer šolo, ker je brihten. Po dveh letih partnerske zveze, v kateri je bilo veliko trave, je odšel živet k očetu in mislim, da je še bolj v temi in še na čem. Vpisal se je na različne šole, srednja medicinska, za pomočnika trenerja, kuharja, začel in ničesar dokončal. Molim, da doživi 'klik' in končno začne delati in živeti. Jaz sem z živci na koncu, ne znam si več pomagati, odnos z mojima otrokoma me bo pokopal. Kaj sem naredila narobe? In priznam, res se počutim krivo, in to me bo požrlo, kaj mi svetuješ? Zlatka
Draga Zlatka!
Pošlji vse skupaj v maloro in začni živeti vsaj TI! Kar si kot mama zavozila, je bilo že zdavnaj, zato zdaj nehaj tarnati in igrati žrtev, ker otroci so vedno, vedno naše ogledalo. Pritiskajo na nas, da pometemo pred svojim pragom, in so pri tem neverjetno kruti.
To je staršem najtežje sprejeti. Da naša notranja zmeda, nemoč, krivda in vsa druga ropotija, polna predsodkov, zamer in prepričanj, naše otroke tako živcira, da nas potiskajo ven iz vsega tega, ne da bi vedeli in razumeli. Če si česa na svetu naši otroci res želijo, si želijo iskrenih, močnih, jasnih staršev, ki živijo svoje življenje.
Igra otrok-starš je najtežja. Oba preigravata svoje vzorce, a treba se je zavedati, da smo za oboje odgovorni mi. Ne krivi, krivda je samo še eno nepotrebno 'sranje', v katero smo se zavlekli zaradi lastne nemoči.
No, pa analizirajva. Zakaj pri sinovih 31 letih še vedno rineš vanj, da bi moral delati, kako bi moral živeti? Si mogoče bog, da lahko določaš, kaj je prav in kaj ne v njegovem življenju?
Tvoj sin je brihten, to je odlična novica. Tvoj sin je len in zakajen! To je njegova izbira. Sprejmi jo, če ga imaš zares rada. Nobene morale ne zganjaj, imej ga rada, ne dajaj mu potuhe, denarja, stoj mu ob strani srčno. To je vse, kar lahko narediš! Če čutiš v njem potencial, talente, ga na to spominjaj in ga iskreno spodbujaj. Ne zato, ker je tako bolj 'prav', temveč ker je to resnica, ki jo ti vidiš v njem. Sprejmi ga v celoti, takšnega, kot je. Tudi če bi bil klošar, je tvoj sin in imaš ga rada. Tega ne zmorejo vsak starši, tako velike ljubezni, takšnega spoštovanja.
Glede na to, da te ves čas skrbi, kaj bodo rekli drugi, si ti še bolj izgubljena kot on.
Zato najprej spravi v red sebe. Ko bos ti cela, mirna, boš lahko iskrena, jasna, znala boš postaviti meje. Problem tvojega sina so MEJE.
Pri njegovih 31 jih ne moreš več postavljati ti. Ta vlak si zagotovo zamudila.
Predvidevam, da sta z bivšim možem, njegovim očetom, imela težko razmerje in se je tam notri skotila ta vaša družinska drama. Hči in sin sta zbežala iz nje, vsak po svoje. In kaj potem? Kje pa piše, da se morate imeti radi? Morate? Nič se ne da na silo, v družini še najmanj!
Jaz vidim edino rešitev v tebi. Pomiri se s situacijo, sprejmi jo. To je življenje, tebe preizkuša na trdo in s silo. Premagaj svoj ego, svojo žrtev, poišči si psihoterapevta, pojdi vase in poišči vzroke svoje nemoči, spoglej se s svojimi strahovi. Odloži breme odgovornosti za njihova življenja tja, kamor spada, njima, svojima otrokoma. Opraviči se jima za svoje napake in potem zaživi svoje življenje. Daj jima vedeti, da si tukaj, da jima stojiš ob strani, da ju imaš rada, in to je vse. Nekaj časa ti ne bosta zaupala, saj te poznata kot cmeravo, 'cagavo' mamo, ki je ves čas uboga in se sramuje svojih psihičnih težav in tablet.
Zakaj bi se svojih težav sramovala? Kdo pa jih nima? Nekateri jih pač bolje skrivajo/-mo. Kako je mogoče, da nas je sram svojih bolečin in travm? Zanje nismo odgovorni mi, zadane so nam bile, ko smo bili nemočni, v zgodnjem otroštvu. Odgovorni pa smo, kot odrasli ljudje, da jih ozavestimo, sprejmemo in spremenimo. Ti jih nisi in si seme vseh svojih bolečin in travm posejala tudi v svoja otroka. Nisi se jih zavedala in nisi vedela. To ni opravičilo. Zato pa imaš zdaj še vedno čas, da vse to v sebi popraviš, spremeniš, ozavestiš. Otroka bosta prej ali slej začutila tvojo spremembo in postala boš zanimiva in magnet.
Gre zate, ne zanju. Ti si lahko izvir sveže vode v vaši družini, ko se boš spremenila ti, se bo spremenilo vse, vsi odnosi okoli tebe.
Glede na to, da imam tudi sama bogate izkušnje na tem področju, vem, kako je, in vem, da je treba spremeniti vzorce. V nekem trenutku je otroke treba spustiti. Jim dovoliti, da odrastejo, pa četudi to pomeni, da te nekaj let ne bodo niti 'povohali'.
Nekaterim tudi ni dano, da imajo klasično družino, pa če se še tako trudijo. Torej se osredotoči na dobre stvari, ki jih vidiš v svojih otrocih, in živi resnico svojega srca, da se imate radi. Nikoli ne dvigni rok od njih in ne dovoli nikomur, da sodi tebe ali tvoje otroke.
Če boš vesela, pomirjena mama, ki ji je dobro, te bodo zagotovo tvoji otroci nekega dne 'našli' in ti njih!
Zvezdana