PRAVICA?

Z otrokoma na cesto zaradi 124 evrov

Objavljeno 17. februar 2012 08.45 | Posodobljeno 17. februar 2012 08.52 | Piše: Tomica Šuljić

Družina Zorana Vaskrsića iz Litije je ostala brez hiše.

Zoran Vaskrsić (foto: Črt Majcen).

LITIJA – Zgodbe, ki jih piše sodobno življenje, so pogosto nenavadno krute in zaidejo v brutalne skrajnosti; in nekatere govorijo o korenitih spremembah, ki povsem preusmerijo dotedanji mirni tok življenja, ko se mora človek z danes na jutri vprašati, kje bo živel s svojimi otroki in kam ga bo odnesla nemila usoda v našem krhkem bivanju na planetu.

Hišo kupila trikrat!

Takšna je zgodba družine Vaskrsić, ki se je v hišo v Litiji vselila leta 1998. Zdi se daleč, a družinski spomini so – že zaradi začetnih zapletov – še vedno živi. »Hišo sva kupila s pokojnim možem,« pove 53-letna Nevenka Vaskrsić, »in to trikrat. Kupili smo jo od neke gospe, ki je imela hipoteko in smo morali plačati hišo, hipoteko in še njene bančne dolgove,« našteva gospa, ki bo od aprila brezposelna. Ker pri nakupu hiša ni bila pravočasno prepisana nanje, se je zatem na njihovo novo lastnino najprej usedla banka, ki so ji – na račun dolgov prejšnje lastnice – plačali 12.000 evrov.

»Hišo sva napisala na sina Zorana, da je lahko dvignil kredit za poplačilo dolgov ob nakupu,« je pojasnila rešitev iz (pre)velikih začetnih investicij. Na hiši je imel Zoran Vaskrsić hipoteko za 65.000 evrov pri banki zaradi najema kredita – toda v hiši si je ustvaril družinsko gnezdo z ženo in dvema otrokoma, ki imata deset in osem let. Nekaj let so živeli mirno, nato pa je prišlo nesrečno leto 2010, ko je umrl Zoranov oče.

»Mož je bil takrat na smrtni postelji,« pravi pokojnikova vdova; izgubo družinskega očaka na začetku leta so prenesli slabo; tako čustveno kot tudi materialno. V tistem času je ostala neplačana položnica ljubljanskemu podjetju Kanalizacija-Vodovod. Znesek: 124,38 evra. Na hipoteko nepremičnine – na kateri je bila že hipoteka banke – se je primaknilo 17. junija 2010. »O niti eni javni dražbi nismo bili obveščeni, ampak smo novembra samo dobili sklep. Oni pravijo, da je bilo vse vrženo v nabiralnik, torej da smo bili obveščeni,« razloži Zoran; a Vaskrsićevi namreč naj ne bi vedeli ne za prvo ne za drugo javno dražbo hiše. Ko so prvič izvedeli, da se je njihova hiša prodajala, pa je ta že imela drugega lastnika. Zoran pravi, da je poklical kupca hiše in ga poskušal prepričati, da je ne bi kupil. A ni bil uspešen.

»Sodnica je hišo prodala 18. novembra 2010, štiri dni zatem pa mi je poslala novi izvršilni nalog zaradi iste zadeve z obvestilom v podjetje, da mi morajo znesek odtegovati od plače,« pojasnjuje Zoran nadaljevanje dogodkov. »24. novembra sem pošto dobil in isti dan plačal račun, zato je sodnica ustavila izvršbo – ne pa tudi sklepa o odmiku nepremičnine. Zakaj mi niso rubili z računa ali pa kakšno premičnino, saj sem redno zaposlen,« se še danes ne neha čuditi in spraševati Zoran.

Napisal je prvo pritožbo na sodišče, ki mu jo je zavrnilo. »Najel sem odvetnike, kajti če ne bi poskusil, bi mi lahko bilo žal do konca življenja, da nisem poskušal svojega dobiti nazaj,« pojasnjuje začetek pravne poti, ki ni bila uspešna. Vse pritožbe (razen zadnje na ustavno sodišče, ki jo sodniki še tehtajo) so bile zavrnjene, sodišče v svoji odločitvi ni videlo nič nepravilnega ali spornega; očitno se lahko privadimo temu, da je za pravico normalno, da zaradi ene položnice po novem ostanemo brez strehe nad glavo!

»Dolg je poravnal«

Odvetnik družine Vaskrsić je zdaj Marko Bošnjak iz odvetniške pisarne Čeferin, ki tudi sam ne razume, kaj se je zgodilo njegovi nesrečni stranki: »Gospod je svoj dolg poravnal in sodišče je s sklepom izvršbo ustavilo; toda zadeva se je kar nadaljevala v njegovo škodo.« Ocenjuje, da so bile nedvomno kršene človekove pravice in ustavne svoboščine: »Za neki bagatelni znesek so šli k njemu z izvršbo na nepremičnino v veliko večji vrednosti, kar je logično nesmiselno. Za družino so nastale izjemno hude posledice.« Ustavna pritožba je zadnje upanje, da bodo po pravni poti še prišli do svoje preplačane in zdaj še izgubljene nepremičnine. Vaskrsićevi so pred nekaj dnevi od izvršitelja Borisa Letnarja prejeli naznanilo o prisilni izpraznitvi stanovanja za kupca Matjaža Lazarja iz Trbovelj. Letnar bo prišel kmalu, 16. marca ob 9. zjutraj, da z »neposrednim izvršilnim dejanjem« družino z dvema šoloobveznima otrokoma ter starejšo gospo zabriše, skupaj z njihovimi rečmi, na makadamsko cesto pred hišo. Tukaj niste več doma, pojdite, kamor vas je volja, bo nemara še zaklical v pozdrav. »Vse življenje nisem bila na sociali, zdaj na stare dni pa me je to doletelo,« tarna Zoranova mati. »Preživeli bomo,« jo pomiri Zoran, »ampak za tako surov način, kot je to storilo sodišče, je škoda besed.« Oba z materjo imata zamero do svoje sodnice Janje Kovač, ki je podobno izvršbo izvedla nad njihovim družinskim znancem za stanovanje v Litiji: »Za 300 evrov je šlo stanovanje na boben za 50.000 evrov. On sicer ne živi v njem, ampak vseeno je izgubil stanovanje zaradi dolga za položnice,« podoben primer opiše Zoran. Meni, da je to nehumano, in to mnenje bi mu zelo težko kdo izpodbil. Slovenija pač že dolgo ni samo nepravna in nesocialna; postala je nehumana do družin, ki jih kaznuje huje, kot so nekoč biriči tlačane. In Zoran je ob slovesu dejal, da so Vaskrsićevi zgodbo želeli povedati tudi zato, da bi ljudi opozorili na to, kar se dogaja, ter da se ne bi še komu pripetilo to, kar se je njim.

Kmetija za 130 evrov!

Da primer Vaskrsićevih ni edini, bi lahko potrdil Jože Borko iz Polž pri Novi Cerkvi v vojniški občini. Zaradi treh neplačanih položnic oziroma 130 evrov dolga je prišlo tako daleč, da mu je grozilo, da bo svojo 11 hektarov veliko kmetijo izgubil na dražbi izvršilnega oddelka celjskega sodišča. Tudi njega terja podjetje za kanalizacijo in vodovod. Dražba naj bi bila zdaj sicer prekinjena, Borku pa naj bi odvzeli opravilno sposobnost. Le čemu?

Deli s prijatelji