Skoraj vsak od nas je, ko si je kje na Jadranu nadel masko in pokukal v svet pod morsko gladino, videl zelene podvodne travnike. Trava nekako zlovešče, v počasnem taktu, valovi v gibanju vode, človeško bitje iz sveta zraka oklevaje premaga tesnobo, ki ga zadržuje, da bi si travnik ogledalo pobliže. Kot da so v njem neznane nevarnosti. A jih ni, drobcenih bitij, ki jih trava in njene podmorske poljane varujejo, pa na milijarde.
To so podmorski travniki pozejdonke (Posidonia oceanica), sosedje Hrvatje imajo zanjo poleg imena posidonija ljudska, narodna imena: lažina, voge, purola, purić. Pozejdonka pokriva mehkejše dno, skalovja in proda ne mara, Sredozemskega morja, tudi Jadrana, do 50 metrov globine. Najbolj znane sredozemske morske trave je bilo nekoč obilo tudi v Tržaškem zalivu, zdaj pa se ekologi in drugi prijatelji narave tresejo, da bo izginil še poslednji omembe vreden travnik pozejdonke, ki se razteza v morju pri Žusterni, ob sedanji obalni cesti med Koprom in Izolo.
Pozejdonka, tako botaniki, je višja rastlina s koreninami, koreniko, steblom, listi, cvetovi in plodovi. Na pogled se zdi kot trava, zato ji pač preprosto pravimo morska trava. Kar koli je, vsekakor so njeni obsežni travniki eden ključnih ekosistemov Sredozemskega morja. Še v času dveh generacij se je zdelo, da so te podmorske poljane neuničljive, bile so kot nekakšna pritlikava džungla, a ni tako. Livade pozejdonke se počasi, a nezadržno zmanjšujejo zaradi sidranja, ribiških mrež, industrijskih in komunalnih odplak, gradenj pristanov in marin v zanesljivo najlepših in najmirnejših zalivih in zatokih.
Zakaj je ta trava tako pomembna? Odgovor si lahko ogledate na svoje oči, če se potopite do livade. V prepletu trave, korenin, drobnega peska in tal je parada morskih organizmov. Pozejdonka in njeni travniki so jaslice življenja. Nešteto morskih živali, za nas, ljudi, so najpomembnejše ribe, najde tu na začetku življenja dom, prva skrivališča. Brez zaščite, ki jo ponuja pozejdonka, nabor in število morskih bitij ne bi bila tako pestra in bogata. Seveda se na livadah odvija tudi neusmiljeni krog življenja. Vsi, od najmanjšega do največjega, so plen in hkrati plenilec.
Italijani iznašli morske olive
Pozejdonka je tudi zaščita pred erozijo obale. S svojim gibanjem v ritmu valov močno upočasni njihovo dinamiko in s tem delovanje morja na obalo. Poleg tega s koreninami stabilizira morsko dno, s stebelci pa zaustavlja v morju lebdeče delce. V predelih, kjer raste morska trava, je morje praviloma najbolj bistro. Travniki pozejdonke so tudi pljuča morja, tako kot na kopnem drevesa in gozd. Proizvaja organske snovi in kisik, na leto 20 ton na hektar, kvadratni meter 14 litrov na dan.
Morski travniki tudi cveto, tako kot tisti na kopnem. Oplojeni cvetovi zrastejo v plod, seme. V Italiji jim pravijo morske oljke, saj res spominjajo na olivo. Ko se seme odtrga od rastline, s pomočjo morja in tokov išče nova prostranstva, na koncu se spusti na dno, kjer bo pognalo korenine in, če bo vse po sreči, ustvarilo novo kolonijo, livado pozejdonke. Večina poskusov je neuspešna.
Raste zelo počasi, koren le nekaj centimetrov na leto, za spodoben travnik so potrebna stoletja. Ker korenine zasipavajo morski sedimenti, je lahko njihov živi sloj debel več metrov in star tisoč ali več let. Pozejdonka je ena tistih sredozemskih organizmov, ki živijo najdlje.
Način razmnoževanja, ne cveti vsako leto, in počasna rast jo delata izjemno občutljivo. Zato je njeno nespolno razmnoževanje, z rastjo in širitvijo korenin, tako zelo pomembno. Širi se na domačem območju, tam, kjer že je, v dokazano dobrih razmerah. Ko sidro izruva šop pozejdonke, izpuli nekaj, kar je raslo stoletja, čeprav je to na videz samo meter dolga zel. V Sredozemlju sta poleg nje pogosti še dve vrsti morske trave: Zostera nolti in Zostera marina, ta je podobna mladi pozejdonki. Osnovni problem obstanka livad morske trave je, da človekovo vse obsežnejše izkoriščanje morja presega moč njihove, še posebno pozejdonkine reprodukcije.
V jeseni ji stari listi odpadejo, morje jih odplavi na obalo, na plaže, naberejo se v temno rjave, črne sloje, kopice, ki imajo poseben vonj. Gotovo ste jih že opazili in najbrž vam ni bilo preveč všeč. Sicer pa od lepot po naše prideta iz valov samo Afrodita in kakšna Bondova bejba. Včasih so s to travo gnojili polja, saj je polna hranljivih organskih snovi.
Pozejdonka raste samo v Sredozemskem morju, najbližji sorodnici valovita v Avstraliji. Poleg ljudi in njihovega početja to zanimivo in koristno rastlino ogroža zelo agresivna tropska alga caulerpa, ki se je k nam pritepla z globalizacijo, v balastnih
tankih superladij.
Posidonia oceanica je uvrščena na slovenski seznam redkih in ogroženih vrst, zaščitena je tudi na Hrvaškem. Za ohranitev travnika pri Žusterni lepo skrbi piranska enota zavoda za varstvo narave. Da je ta najbolj severno v Sredozemskem morju rastoča livada morske trave še tako živa, je tudi zasluga obalne ceste. Dokler je tam cesta, nekaj trnkarjev in kopalcev, ne pa turistično gospodarstvo, ki bo ob vseh lepih besedah brezobzirno poseglo daleč v morje, lahko slovenska pozejdonka valovito sanja o še kakšnem stoletju. |
