Verjetno je utopično pričakovati, da bi v Sloveniji, ki so jo politikanti ob asistenci pohlepnih samooklicanih menedžerjev oziroma podjetnikih hitro pokvarljive sorte in osebkih, ki so se zahvaljujoč davkoplačevalcem igrali bankirje, v 20 letih spravili na rob bankrota, premogli nacionalni program za športni turizem.
Od kod, za vraga, težim s posebno strategijo za to dejavnost, če pa so modre glave šele globokoumno preimenovale Slovensko turistično organizacijo (STO) v SPIRIT Slovenija. Sektor turizem te javne agencije namreč »z vrsto aktivnosti skrbi za promocijo in trženje slovenske turistične ponudbe doma in v tujini«. Sliši se, kot da so pomotoma 40 let pozneje spet objavili eno od okrožnic Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL).
Vemo, da je šport (vrhunski in rekreativni) velik biznis, turizem pa je sploh ena najmočnejših gospodarskih panog na svetu. Slovenci smo nori na šport in smo na vseh ravneh v njem tudi zelo zelo uspešni. Kako vse to unovčiti? Verjetno ne zgolj z našimi polhoteli in polzdravilišči, ki (vsa čast izjemam) še vedno ponujajo posteljo, hrano ter bazen oziroma morje. Za ostalo pa naj se folk znajde po svoje.
Ne čutim SLOVEnije, ko vidim, da v Kranjsko Goro, to športno-turistično središče, ne zmorejo denimo poleti zvabiti velikega evropskega nogometnega kluba na dvotedenske priprave. So menda »pozabili« na igrišča. Ali pa da zdravilišče Radenci sploh ni vpeto v delovanje lokalnega kluba Slatina zaradi nogometnega turizma. Mar jim je vsakoletni Maraton treh src v maju povsem zadosti? In koliko klubov iz tujine se pozimi pripravlja na Obali? Zakaj je obstala gradnja hotela ob tekaškem poligonu na Rogli? Kako so v Termah Čatež izkoristili dejstvo, da se je pri njih dve desetletji redno pripravljala hrvaška nogometna reprezentanca, ki je tačas celo četrta na svetu? Kockasti so odšli v interesu domoljubja, naših asov pa v Čatežu še niso videli. Kot da so na drugem koncu sveta, dejansko smo pa vsi v Sloveniji bližnji sosedi. Deficitarni poklic? Vrhunski menedžer športnega turizma.
