Pozimi so dnevi kratki, in ko pozno popoldne pridemo domov, ko zakurim v kmečki peči in povečerjamo, je zunaj že trda tema. Kavč je sicer fino mehek in ravno prav prostran za naju z ljubljeno – podmladek se po hranjenju nemudoma spoka v svoje sobane, kaj bi pač z nama, ta starima – ampak buljit v teve se nama pa cel večer tudi ne da, sploh ker je program nevreden svojih 29 evrov na mesec, celo na HBO ves čas ponavljajo filme, da o nacionalki (dodatnih 12 evrov) niti ne govorim, rešuje jih edinole šport, naj se za minuli vikend zahvalijo Tini Maze, Robertu Kranjcu in rokometašem.
Jamb, torej. To je družabna igra s petimi kockami, ki jih igralec vrže trikrat in sestavlja enke, dvojke ... šestke pa fule, pokre, lestvice, maksimume, minimume in, seveda, pobožno upa na najvišje točkovani jamb – enakih pet kock. Ena partija traja okrog 45 minut in v tem času se presedam na stolu, butam s koleni ob mizo, stiskam pesti, iz podzavesti potegnem najbolj svinjske psovke v tujih jezikih še iz časov JNA, občasno pa se tudi po tihem nasmehnem. Zadnje zlasti takrat, kadar ljubljena na glas, prav nič damsko, zakolne, in si živčno prižge cigareto, naj grejo kocke v tri ...
Kadar dostikrat zakolne in pokadi skoraj pol škatlice, po navadi zmagam. Trenutno vodim s 17 : 14, ampak je šele januar, kje je december. Najino prvenstvo namreč traja vse leto, lani ga je odločila prav zadnja igra – 31. decembra ob 21.30 sem postal prvak našega gospodinjstva, lastnik titule, ki jo bom letos krčevito branil. Pa čeprav je žena po vsaki moji zmagi preostanek večera odrezava, samo za 20 pik si me premagal, pocar.
Živciranje ob jambu, Tininem slalomu, Robijevih poletih in lovljenju golov rokometašev je pozitivno nabijanje adrenalina. Jeziš se, če ni šlo, ampak si se pa ves čas zabaval.
Živciranje ob spremljanju, recimo, včerajšnjih novic o političnih peripetijah, slabi banki, smrti dojenčka, za katero naj bi bili krivi v ljubljanskem UKC, pa, vsaj v meni, vzbuja hkrati jezo in nemoč. V tej igri so nasprotniki preveč pokvarjeni in mi – anonimna večina – vse preveč poštena za zmago. Ampak za obup ni prostora. Kocka še ni padla.
