Usoda ga je vzela, preden mu je uspelo zgraditi hišo za družino
Prav domači breg je bil usoden za Toneta Klemenčiča, ki je po delovnem tednu v obratu Jelovice v Gorenji vasi sedel na traktor in se odpravil okrog domačije Pr‘ Hribov‘c. Bilo je poledenelo, in ko se je spuščal po bregu, se je stroj zvrnil. Enkrat. Pa še enkrat. Ob tretjem obratu se je traktor obrnil le na pol in pod seboj pokopal voznika, ki ga je sila vrgla iz vozniške kabine. Utrnilo se je življenje očeta treh otrok, mizarja, ki je edini domov prinašal zaslužek, in nekoč fanta, ki je 17-leten zaradi smrti očeta Antona prevzel delo na visokogorski kmetiji.
Kmalu po zadnjem slovesu na pokopališču v Gorenji vasi, Toneta so položili v prerani grob ob očetu, je bila maša v cerkvici svete Jedrti v Čabračah. Potem so se taki, ki jim za sočloveka ni vseeno, zbrali na betonski plošči hiše, ki jo je ob stari želel za svojo družino postaviti zdaj tragično umrli Tone, pa je bilo sezidano le pritličje. »Domenili smo se, kako se bo delalo.Pomagali so vsi, od blizu in daleč
Sosed Franc Potočnik je zrisal načrt za prizidek hiše, toda takrat s financami ni kazalo najbolje,« pravi Alja, ki je bila v času smrti moža brez zaposlitve in celo brez vozniškega izpita. »Takrat je že tekla akcija zbiranja pomoči prek Rdečega križa, ki ste jo pomagali predstaviti javnosti pri Slovenskih novicah. Do danes se je zbralo 9480 evrov, od tega je 3500 evrov od humanitarnega koncerta v Škofji Loki, nekaj so prispevale krajevne organizacije Rdečega križa in veliko posameznikov
Nisem pričakovala tolikšnega odziva,« je dejala predsednica odbora Rdečega križa Gorenja vas Marija Knafelj in dodala: »V sklad je recimo prispeval tudi Škofjeločan, ki je šel v penzijo. Sodelavci so zanj zbrali 728 evrov, pa je vse nakazal na račun, kjer se je zbirala pomoč.«
Dobrota brez meja
»Konec februarja je stekla še akcija zbiranja pomoči prek posameznikov, ki so ob obiskih na domu po vsej občini Gorenja vas - Poljane pojasnjevali položaj pri Klemenčičevih in sprejemali pomoč zanje, nabralo se je 14.300 evrov. Pomoč so zbirali tudi po bližnjih in malce odmaknjenih župniščih po Poljanski dolini in Škofjeloškem, tudi ta sredstva gredo za novo hišo,« nam je povedal podžupan občine Tomaž Pintar.
»Ogromno so zbrali še v osnovni šoli Ivana Tavčarja, ki jo obiskujejo vsi trije moji otroci. Nekaj so mi dali takoj v roke kot pomoč, pozneje pa so nakazali še na račun. Sovaščani in sosedi ter sorodniki so stopili skupaj, oglasili ste se iz Slovenskih novic, pomoč so ponudili meni do tistega hipa popolnoma neznani ljudje. Vrnilo se je upanje,« pravi Alja Klemenčič.
Tonetova življenjska želja se je uresničila
Dela na adaptaciji prizidka ob stari hiši so vodili sovaščani, vajeni takšnega dela, in s pomočjo okoliških obrtnikov se je kmalu začel kazati rezultat. Stara streha, ki je ščitila prizidek, se je konec marca podrla in začelo se je zidati. Kot si je Tone želel za svojo družino, se je tudi uresničilo!
Sezidali so prvo nadstropje in še podstrešni del. »Streha nad prizidkom je bila pokrita točno 29. aprila letos, ko bi Tone praznoval 44. rojstni dan. Tako smo se ga na najlepši način spomnili,« je dodala Alja. Tistega dne je deževalo, kot bi hotelo nebo jokati nad njihovo usodo, a so Poljanci delali in streho v celoti prekrili. Potem je dež prenehal, saj časa za solze ni več.
Sprehodili smo se po notranjosti prizidka, kjer so speljali vse napeljave in uredili dimnike. Stojijo že žlebovi in vse obrobe so tam, kjer morajo biti. V kratkem bodo na odprtinah okna, ki jih bo prispevalo podjetje Jelovica, v njihovem obratu v Gorenji vasi je bil zaposlen Tone. Strokovnjaki podjetja jih bodo tudi vgradili.
Življenje gre dalje
»Počasi, a vztrajno bomo nadaljevali in nadejam se, da bomo naslednje leto že preseljeni iz stare hiše,« je povedala Alja, preden je odšla pogledat gor na breg, kjer so otroci obračali seno. Ne za šalo ali igro, povsem resno so poprijeli za delo. Enajst repov je v hlevu in zanje je treba poskrbeti. »Pri enem se je pri šolskem uspehu opazilo, da jim manjka oče.
Pogrešajo ga, a sem prepričana, da se bo tudi to uredilo.« In prepričani smo tudi, da bo Alja v kratkem opravila vozniški izpit. »Naredila sem že občinske teste, čaka me le še izpitna vožnja. Tako bomo lahko marsikomu prihranili čas, ko so nas vozili okrog po opravkih. Zdaj se je še dobro voziti po cesti, ko veš, da ima sovoznik tudi zavore pri sebi, potem pa bo malce bolj zanimivo.«
S pomočjo Slovenskih novic so si opomogli
Februarja, nekaj dni po Tonetovi smrti, ko je brilo okrog oken in je piš zahajal v notranjost stare hiše, smo ob plamenčku svečke sedeli v tišini. Alja, otroci in mama, ki je na sina hotela prepisati kmetijo, a je vedno zamahnil z roko, češ da je še čas, niso vedeli, kaj bodo prinesli prihodnji dnevi, meseci. Prihodnost je bila brez marljivega Toneta na domačiji Pr‘ Hribov‘c polna strahu.
Toda še enkrat smo dokazali, da smo bralci Slovenskih novic velika družina odprtih src in skupaj s Poljanci, Škofjeločani in drugimi, neimenovanimi, smo jim ponudili otipljiv občutek, da niso ostali sami.
